Z možem sva si otrok že dlje časa želela, a želje včasih niso dovolj. Na poti do tega sva naletela na ovire, o katerih bom spregovorila kdaj drugič. Za nama je bilo veliko mesecev čakanja na magični plus, že če je menstruacija zamujala en dan, sem zjutraj naprej letela v lekarno po test. A vsak mesec je sledilo novo razočaranje. Nisva obupala, vedela sva, da bo prišel najin dan. In tako je tudi bilo. Nič več testov nosečnosti, odločila sem se, da se prepustim. Minilo je kar nekaj mesecev in prišel je magični december.
Magičen je bil že leto prej, saj me je na božični večer moj partner na večerji z mojimi domačimi presenetil in zaročil. Trenutek, ki sem si ga zelo želela. Tako se mi je prva želja uresničila. Prihodnje leto avgusta sva rekla ¨da˝. Nato pa sva si bila enotna, da nama za popolno srečo manjka samo še pika na i – otrok! In to piko na ˝i˝ sva čez štiri mesece lahko že dodala.
Dan pred božičnim večerom, sem šla na odvzem krvi, da potrdijo mojo slutnjo. To je bil eden izmed najbolj stresnih trenutkov zadnjega leta. V čakalnici sem dobila številko 88 in šele sedaj vem, da je ta številka bila znamenje (dve številki neskončnosti). Štiri ure kasneje, sem se vrnila po rezultat. Čakanje me je ubijalo, sploh, ker za to ni vedel nihče, razen prijateljice Martine. Niti moj mož.
Ko so me poklicali v ambulanto sem bila polna mešanih občutkov skrbi, straha, veselja,… Polna pričakovanja sem sedla in čakala, da zdravnica pove kako je na stvari. Bila je kratka in jedrnata. Dejala mi je: ˝Čestitam. Božiček vam je prinesel darilo!˝.
Ostala sem brez besed, oblile so me solze in nepopisna sreča. Seveda sem želela takoj sporočiti partnerju, zato sem letela v trgovino in kupila škatlico v obliki srčka in copatke, ter se hitro odpravila k njemu na delovno mesto. Celo pot sem študirala pod kakšno pretvezo ga naj zvabim na parkirišče. Ker je bilo hladno sem mu rekla, da naj pride do avta, ker sem mu pripeljala debelejšo jakno.
Mislila sem, da ga bo do avtomobila spraviti mala malica, a kmalu ugotovila, da temu nebo tako. Njegov odgovor je bil: o super, hvala. Vrzi mi jo v avto, imam odklenjenega. Pa sem si mislila: Kaj res, zaj me boš zajebaval ˝majstor˝. Vsi ki me poznajo vedo, da sem potem nastopila malo bolj grobo in mu v nekoliko glasnejšem tonu povedala, da more takoj do avtomobila.
Ko je prišel se mu niti sanjalo ni zakaj je dejansko moral priti. Že ko sem mu dala škatlico je kar ˝zmrznil˝ in vanjo pogledal z odprtimi usti! Besede niso bile potrebne. Dolg, močen objem je povedal vse. Po šestih letih zveze, sva končno začela pisati zgodbo o dolgo pričakovani zanositvi.
Sledi: iz enega utripajočega srca sta nastala dva!
twinsmama.si 