Rojstvo

Moja porodna zgodba 10. 07. 2017

Že dlje časa sem se pripravljala na to, da bom zaradi rizične nosečnosti šla prej v porodnišnico. In napočil je četrtek, 6.julij, ko je do tega dejansko prišlo. Takrat sem bila v 32 tednu nosečnosti. Zavedala sem se, da me čakata najmanj mesec ali dva bivanja tukaj. Bilo mi je zelo težko zapustiti dom in mojo psičko Jano. Jasno mi je bilo tudi, da bom morala roditi do 36 tedna, a nikakor si nisem mislila, da se bo že čez nekaj dni začelo dogajati.

V nedeljo, 9. julija zvečer, sem se usedla na straniščno školjko in samo občutila, da mi je nekaj steklo in si mislila »saj pa še nisem lulala :D«. Takrat še nisem pomislila, da mi je začela odtekati voda. Ko sem se vrnila do postelje, mi je postajalo vse bolj jasno, saj je voda začela odtekati vse močneje. Poklicala sem sestro in se čez hodnik zadrla »voda mi je odtekla« in že je drvela z vozičkom proti meni.

Odpeljali so me na ginekološki pregled, kjer so ugotovili, da se še nisem začela odpirati, zato se je dežurna ginekologinja odločila, da bodo poskušali porod ustaviti. Med tem sem možu napisala sporočilo, da bom rodila in naj pohiti v porodnišnico. Ni minilo niti 10 minut in že je bil ob meni. Čez nekaj trenutkov sem že ležala v eni izmed porodnih sob, preko infuzije dobivala antibiotike, da ne bi prišlo do infekcije zaradi razpoka mehurja in z zdravili so pričeli z ustavljanjem poroda.

20170709_191109.jpg

Noč se mi je zdela neskončno dolga. Zaradi ctg-ja sem morala vso noč preležati na hrbtu, kjer sem ob pogledu na uro odštevala in čakala na jutro,  da pride moj osebni ginekolog, da mi pove kako naprej. In res, nekaj pred osmo uro je prišel in rekel, da bomo nehali z ustavljanjem poroda, ob tem pa dejal: »naj narava naredi po svoje«, ter naročil babici, da me pregleda. Še dobro ni stopil iz sobe, ko je babica dejala, da sem odprta pet centimetrov.

Naenkrat se je porodna soba napolnila. Prišla je tudi porodničarka, ki mi je dejala, da je pol poroda tako rekoč že za menoj in da gremo pogumno naprej. Z menoj je bil tudi mož, ki je navdušeno čakal, da se začne zares. Popadki so bili vse močnejši, svetovali so mi epiduralno a zaradi nameščenega ctg-ja, ki utripov v sedečem položaju ni zaznaval, sem morala leči na bok, kjer anesteziologinja kljub trudu ni prišla zraven.

To je bilo zame znamenje, da tega ne potrebujem, zato sem zavrnila tudi ostale alternative. Nadaljevali smo s porodom. Porodničarka mi je dejala naj se primem pod koleni, razširim noge in jih potisnem k sebi. Pri tem zajamem zrak kot da bi želela skočiti v vodo in »kakam«. Seveda ni manjkalo smeha, saj sem ji odvrnila: »jaz ne skačem v vodo, ne vem kaj imate v mislih«. Vseeno sem se potrudila in v mislih »skakala v vodo«, a pri tem mi je iz ust »uhajal zrak«, tako da me je moral mož držati za usta. Te trenutke sedaj z veseljem deli s prijatelji in se nasmejijo na moj račun.

20170709_190812

Prva se je rodila Timea ob 10.11 uri, velika 41cm in težka 1700 gramov. Le dva popadka kasneje ob 10.14 uri je prijokala na svet Minea, velika 43cm in težka 1990 gramov.  Tako je bil za menoj, k sreči ne preveč težki porod. Takoj sem dejala, da bi še enkrat rodila. Med porodom sta me zunaj čakala ati in najboljša prijateljica, ki sta v tem času pokadila vso zalogo cigaret . Čeprav je mož slab v pisanju sporočil, so bili pred porodno sobo vsi na tekočem.

Kljub vsemu pa ni bilo vse tako lepo kot se sliši, saj z možem ob rojstvu nisva smela videti svojih hčerk, saj so bile prehitro rojene in so morali takoj preveriti njihove življenjske funkcije. V sosednji sobi sta jih tako čakale ekipi iz pediatrije in intenzivne nege. Čez nekaj minut so nama jih pripeljali za nekaj sekund pokazati, medtem, ko sta ležali skupaj v inkubatorju in jih nato odpeljali.

20517552_1791875177519232_762286288_o

Prvi me je po porodu obiskal moj ati.

Nato sem z možem ostala še nekaj ur v porodni sobi, kjer sva govorila o tem, da ne moreva verjeti, da sva pred nekaj trenutki postala starša. Ob 13. uri so me premestili v sobo, žal brez otrok. Prišli so nama povedati, da je s ta manjšo vse okej, a zaradi starosti, mora preživeti nekaj dni na oddelku za intenzivno nego. Druga je potrebovala manjšo pomoč pri dihanju, zato je bila premeščena na pediatrijo.

Čeprav sem bila z nekaterimi stvarmi vnaprej seznanjena in sem vedela, da se lahko zgodijo, sem se počutila nemočno. Čez nekaj ur sva se lahko skupaj odpravila do njiju, naprej do ene, ki je ležala dve sobi naprej od mene, nato še do druge na pediatrijo čez cesto.

20517569_10209658013716449_91133092_o

Mami in novopečena babi Marina: »Srečna sva, da nama je bilo dano postati babi in dedi. Zahvalila bi se najini hčeri Tei in zetu Mitji. Hvala dr. Žebeljanu za veliko podporo skozi celotno nosečnost  in zahvala celotnemu osebju UKC Maribor, tako za skrb hčere pred porodom kot na samem porodu in upam, da bo tako tudi naprej pri oskrbi najinih zlatih vnukinj.  Še enkrat hvala. Pripis: po besedah mojega zeta »Bili ste organizirani in enkratni.« Prav je, da se tako zahtevno delo tudi pohvali.« 

Kakšni so bili občutki in misli pa v naslednjem blogu.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s