Tisti, ki spremljate moj blog, ste morda že ugotovili, da “skačem” iz dogodkov iz nosečniških dni v dni po porodu in spet nazaj. Razlog je preprost. Pišem, kaj v danem trenutku začutim.
Dnevi v porodnišnici so zame precej težki. Tukaj sem že skoraj mesec dni in včasih svojih čustev enostavno ne morem zadržati. O svojih občutkih me nikoli ni bilo sram spregovoriti, niti se razjokati, samo, da mi je vsaj malo lažje. Res je, da imam ob sebi prijatelje in družino, ki me redno obiskujejo in radi ponudijo pomoč pri hčerkicah, a kljub temu, se včasih na nek način počutim osamljeno, drugače..
Skoraj ni dneva, ko ne jokam. Jokam ker sem srečna, drugič, ker sem žalostna, utrujena, zaskrbljena. Zavedam se, da nič več ne bo tako kot je bilo. In ne, ni me sram priznati.
Vem, da je to, da smo tukaj, dobro za njiju. Da sem tu le nekaj metrov stran od zdravniške pomoči, sester, ki mi lahko pomagajo z nasveti in da je vsak dan samo plus za nas. Pa vseeno je težko. Težko je bivati v okolju, na katerega se ne moreš navaditi, brez bližine domačih, domače postelje, poleg tega pa v bližini nekaterih ljudi, ki ne poznajo spoštovanja do mladih mamic, njihovih občutenj in pogledov na materinstvo. A o tem kdaj drugič.
Na tem mestu pa bi se rada zahvalila tistim sestram, ki jim je mar. Tistim, ki jim ni težko svojih pet minut časa, ko bi lahko med delom malo “zadihale”, nameniti, da me poslušajo ali pa se celo potrudijo, da me nasmejijo.
Ena izmed takih je zagotovo Vesna in verjamem, da je ni porodnice, ki je ne pozna. Hvala Vesna za vsak trenutek, ko ste prišli k nam v sobo in me nasmejali! Izjemno sem hvaležna tudi sestri Moniki, ki je to, kar sem opisala nekaj vrstic višje, storila ravno med tem, ko sem pisala ta blog – poklepetala z menoj, da sem se tu ponovno počutila prijetnejše, v nočnih izmenah, pa brez, da sem prosila za pomoč, previla in nahranila eno izmed maleck. Hvala, to mi veliko pomeni.
Tudi ostalim sestram, ki skrbite za Mineo in Timeo, med drugim Aleški, Vanji, Mateji in Valeriji iskrena hvala. Se opravičujem, zagotovo sem katero izpustila, a vseh imen si pa še res nisem zapomnila. 🙂 Lepo je videti, ko ju primete v naročje in iz srca, ne le zato, ker je to vaše delo, namenite kakšno lepo besedo.
Danes je za mene eden izmed lepših dni, saj je Timea, končno zapustila toplo posteljo in je sedaj, tako kot Minea, v navadni. To je dober znak, da smo korak bližje domu.
twinsmama.si 