Nisem občutila čustev, ki jih opisujejo nekatere mame

Svojo porodno zgodbo sem opisala že v enem izmed preteklih blogov.

Torej.. zaradi prezgodnjega poroda, so Mineo in Timeo po porodu odpeljali. Slišala sva njun jok, a nisva ju imela možnosti videti od blizu in ju pestovati. Ves čas sem samo upala, da je z njima vse ok in da se vrnejo z dobrimi novicami. Po prvem pregledu, so ju skupaj v inkubatorju pripeljali v porodno sobo, da sva ju za nekaj sekund videla.

Čez nekaj časa so nama sporočili, da bo Timea ostala v inkubatorju v porodnišnici na oddelku za intenzivno nego, da pa je z njo vse okej in da lepo diha. Mineo so zaradi rahle dihalne stiske premestili čez cesto, na Pediatrijo – oddelek za nedonošenčke. S to možnostjo sva bila sicer že pred porodom seznanjena, ampak ko je to stvarnost, se ne moreš kar tako sprijazniti. Težko je bilo. Že tako se nama je zdelo tako neresnično, da sva postala starša, sedaj pa sta najini hčerki stran od naju in kaj mi je bilo še huje – stran ena od druge. Osem mesecev sta bili skupaj v trebuhu in imeli ena drugo. A na določene trenutke v življenju pač ne moreš imeti vpliva. Lahko samo upaš, da se čim bolje izteče.

Popoldne, še istega dne, sva lahko z možem odšla do njiju. Ker sem bila šivana, sem težko hodila, zato me je odpeljal na vozičku. Najina prva pot k najinima hčerkama. Danes se mi zdi realno, ljubezen do njiju je iz dneva v dan večja, iz dneva v dan bolj čutiva, da sta najini, da smo družina. A morem priznati, da na začetku ni bilo tako.

Skoraj zagotovo je manjkal tisti pravi prvi stik po porodu, da bi ju lahko stisnila k sebi. Zavedala sem se, da sem rodila, ne pa tudi, da sem postala mama. Nisem občutila vseh teh čustev, ki jih opisujejo nekatere mame. Nisem začutila neskončne ljubezni, nisem začutila, da sta sedaj najini, da bosta za vedno ostali z nama. In nisem začutila, da je sedaj moje življenje končno popolno.

Nanju sem gledala z usmiljenjem. Hudo mi je bilo, da ju gledam za steklom, na cevkah. Pa čeprav sem se zavedala, da je okoli veliko otrok, ki potrebujejo veliko več pomoči, da ima vsak svoje starše, ki upajo na najboljše možne razplete. A moje srce, niti možgani, niso dojeli, da sta ti dve bitji, rasli v meni in že takrat bili obdani z ljubeznijo. Mislila sem, da to ni prav, imela slabo vest, imam jo še danes, a tako je bilo.

Dnevi so tekli in vsak dan sva prejemala pozitivne informacije in po štirih dneh, sta bili skupaj, na oddelku za intenzivno nego. Le dve sobi stran od mene in posledično korak bližje meni. Čez nekaj dni, je vse to postala realnost. Najprej sem dobila v sobo Mineo, naslednji dan še Timeo. Prve ure so bile zame pravi izziv, a kmalu nam je uspelo vzpostaviti nek ritem, ki upam, da ga prenesemo tudi domov.

Trenutno opravljajo zadnje preiskave in samo še čakamo na zeleno luč. Želimo si, da se za njun prvi mesec, javimo iz domačega okolja.