Končno doma

8.8. – veselo novico, sem včeraj že delila z vami. Štiri tedne po rojstvu, smo končno zapustile porodnišnico. Novico mi je prišla sporočiti sestra Klara, ravno med tem, ko sem imela na obisku Katjo, prijateljico, sicer mamico treh punčk, o kateri bom zagotovo še spregovorila. Ob novici se je iskreno veselila z mano.

Katja mi je prinesla darilo, ki mi bo napolnilo moči, ko bom mislila, da več ne zmorem.

V ponedeljek so opravili krvne preiskave, včeraj pa še ultrazvok glave, ledvičk, pregledali kolke, vid,… S pikicama je bilo vse ok zato smo dobile odobreno, da odhajamo. Potrebovala sem nekaj sekund, da sem dojela.

Novico sem sporočila staršem in prijateljem. Moj dragi se ni javil na telefon, nič nenavadnega zanj, a po toliko letih me to še vedno konkretno »razkuri«. Tjaša in Marko sta čez nekaj trenutkov že bila ob meni in mi pomagala spakirati. Če bi videli mojo prtljago, bi pomislili, da nas je v sobi bivalo več. A v vseh teh dneh sem samo naročala stvari, ki so mi »manjkale«, te pa so se začele kopičiti.

Mitja se je med tem že oglasil in odšel domov po lupinici ter oblačila, pripravljena za odhod iz porodnišnice. Bolj se je bližal trenutek, da odidemo, bolj me je postajalo strah in zavedala sem se, da sedaj gre zares! Kot sem že pisala, mi je bilo večkrat hudo, a ne smem zanemariti trenutkov, ki so bili nasprotje temu. Da, velikokrat mi je bilo tudi lepo in na nekatere sem se celo navezala in se bom zagotovo večkrat spomnila na njih.

No.. napočil je trenutek, da odidemo, hitro par slikic; eno še v sobi, pa pred dvigalom, a pri ključni fotografiji, ki sem jo želela imeti za spomin – pred porodnišnico, si je moj dragi prislužil veeeeelik minus! Po njegovem sem namreč pokoristila »bonuse«, ni se ustavil za sliko, temveč je »šibal« proti avtomobilu. Joooj, v tistem trenutku, bi jih slišal, a se nisem pustila motiti: halooo, domov gremo, vsi. Da ga ne bom samo hvalila, morate vedeti, da ga zna fajn “posrat”!

Pot je bila mirna, prva vožnja uspešno prestana. Odpravili smo se v hotel babi in dedi, kjer bomo bivali na začetku. Pomoči se ne branim, še posebej ne kadar gre za obojestransko veselje.  Doma sem se najprej malo lovila, v porodnišnici sem imela na parih kvadratih vse na dosegu roke, tu pa je sedaj vse čisto drugače. Ob 18.30 uri sem se pošalila, da sedaj pa potrebujem mir, ker bom dobila večerjo. No tudi to je ena stvar, ki jo bom pogrešala… redni obroki in obiiilo korenja (sledi).

Malecki sta super, pridni: previjamo, spimo, jemo in zelo, zelo malo jokamo. Na približno tri ure. Ja! 8×2=16. Dolgčas tako zagotovo ni. In kaj je bilo tisto, kar sem si z veseljem privoščila? Kopel!! Teh 20 minut je zame pomenilo celi mini dopust.

Dedi in babi se kar ne moreta nagledati svojih vnukic. Moj ati je večkrat dejal, da ko ju vidi, ve, da v življenju ne potrebuje ničesar več, njegova želja je izpolnjena. Zelo lepi trenutki. Nekoliko manj lepo pa je bilo opazovati psički izza ograje. Žal trenutno ne bo več skupnega cartanja v postelji. Sva pa zato oba ponoči hodila v dnevno sobo, cartat tudi njiju, da se ne bi počutili zapostavljeni. Vem, mogoče sva pa res malce “trčena”.

Občutek zbuditi se doma? Zmeden. Nič mi ni “štimalo”, vse na drugem mestu, ko se na pol v komi sprehajaš po stanovanju. Se bo potrebno privaditi, he he. Še bolj smešno mi je bilo, da je po enem mescu spet nekdo metal “noge” čez mene. Sem že skoraj pozabila kako je spati v dvoje.

Sedaj je zajtrk za nami, princeski počivata, mami pa veselo na delo ob kavici naprej. Treba je nadaljevati njun dnevnik, posodobiti njun prvi album, potem pa si morda privoščim še kakšne pol ure počitka zase.