Spanje je pri meni od nekdaj problem. Že več let hodim pozno spat in nato spim zgolj po pet ur. Imam grdo razvado, “uspavam” se namreč s telefonom oz. brskanjem po internetu. Pred spanjem je potrebno prebrati novičke, “obrniti” facebook… no in tako počasi padem v spanec, med tem, ko mojega moža zmanjka po par minutah.
Ko sem zanosila je ta spanec postal se večji “problem”, saj sem bila tudi ponoči redna obiskovalka stranišča. Nenehno me je lulat, če ne lulat, pa me je obšla kakšna nočna slabost. A s časom, ko sem se navadila malo več počivati, se je stanje izboljšalo. V nosečnosti je moje telo enostavno potrebovalo več spanja, zato sem tudi čez dan spala kakšno kitico.
No, a v tretjem tromesečju se seveda pojavijo nove “težave”, bolečine v križu, trebuh je vse večji,.. in tako smo spet pri izvrstnem spanju. 🙂 Večji del noči sem preživela v iskanju primernega položaja, ko pa sem že mislila, da sem ga našla, me pritisne lulat. Grooooza! 🙂 Mamice in nosečke, ta del vam je verjetno še kako znan, ne?
No in potem pride del zaradi katerega še danes dobim kurjo kožo. Ta stavek sem slišala najmanj 100x: “Zdaj se naspi, ko pridejo otroci to več ne bo mogoče.” Mislila sem si: “Ja v glavnem se lahko naspiš naprej, ker smo tak “sprogramirani”, da lahko jemo, pijemo, lulamo naprej.. tudi za desetletje.”
Ljudje prosim vas nehajte s tem stavkom, ker je nadležen tak, da skorajda ne bi mogel biti bolj.
No ko rodiš, ugotoviš, da je takih mali milijon.
twinsmama.si 