Rojstvo

Razumem mamice, ki so v mariborski porodnišnici trpele, bila sem med njimi.

S tem blogom sem nekoliko odlašala, morda zato, ker je mogel preteči določen čas, ker sem potrebovala samozavest in pogum, ki ga v porodnišnici zagotovo nisem mogla v celoti dobiti. Sedaj sem doma, z ljudmi, ki jih imam rada in ljudmi, ki mi priskočijo na pomoč in to z veseljem. Zato lahko tudi na tem področju olajšam svojo dušo.

Sedaj razumem vse tiste mamice, ki ste po porodu v porodnišnici v Mariboru trpele, bile žalostne, brez energije, samozavesti, zaupanja vase,.. Tudi jaz sem bila med tistimi, ki so se počutile ponižane, ki so občutile kako je, ko nekdo tepta po tebi, te želi prikazati kot slabo mamo. Ja govorim o osebi, ki je ne bom imensko izpostavljala, a uspelo ji je.

Prve dni sem imela z njo super odnos in se čudila drugim, kako govorijo o njej, kako opisujejo njen odnos,.. Iskreno? Mislila sem, da pretiravajo. Že čez nekaj dni, šele, ko sem imela pikici ob sebi, pa je doletelo tudi mene. Šok.

20170805_091108

Sem človek. Oseba, ki je pred dnevi dobila novo vlogo, ki je polna čustev, skrbi, občutkov. Nekdo, ki potrebuje podporo in ne tega kar sem prejela. Počutila sem se kot da sem odvisna od drugih, brez svojega jaza, brez pravice do lastnega mnenja. Jaz, ki se znam postaviti zase, sem ob njeni bližini in njenih besedah ostala kot kip. Nisem bila sposobna izraziti svojega mnenja. Njena energija, ton in pogled, so me ohromili.

Moje mnenje je, da sem v njenih očeh obravnavana kot številka, moja otroka prav tako. Ni je zanimalo moje mnenje, želje, osebnost. Zakaj? Zato ker sprejema samo eno, vse drugo je v njenih očeh nepravilno in ne dovolj dobro. V spremstvu sester je s ponosom vstopala v sobo kot da komaj čaka, da se nekdo ukloni pred njo. Tako sem vsaki dan samo čakala ali bo prišla na vizito in mi pokvarila še en dan. Ko sem se zlomila pred njo pa mi je namenila besede: Kar jokajte, je dobro za lepše oči.”

Ne razumem. Ni mi jasno. Kaj ima od tega? Da se polni s tem, da se izživlja nad drugimi? Sama je mati, sama ima otroka, je rodila, se srečevala z poporodnimi občutki, pa se odloči tako ravnati z novopečenimi mamicami. In ni edina, nekdo že gre po njenih stopinjah. Bilo mi je tako težko, da sem se odločila pogovoriti in zaupati tudi psihologinji v porodnišnici. Če bi bila na oddelku zgolj tri dni, bi si še mislila, ti kar govori itak grem kmalu domov. Tako pa sem se zavedala, da sem odvisna od nje. Žalostno.

“Vlezite se na posteljo! Sestra, dvignite vzglavje. Dajte prsi ven,” so besede s katerimi je pričela nato pa v mojih očeh nič kaj nežno, dvignila Timeo in mi jo odložila na prsi. “Tako! Tako morata biti cel dan, si bosta že vzeli, ko bosta želeli.” Po tem, ko sem vprašala kako jima lahko pomagam ker ju krči, pa sem dobila očitke, da imata krče, ker ju hranim po flaški. Vsak dan isto, samo morda sem vsakič doživljala še bolj intenzivnejše.

20170713_193549.jpg

Po tem, ko sem prve dni, v brizgalke lovila svoje kapljice mleka in jih nosila mojim pikicam, po tem, ko sem bila nato, ko sem že bila v sobi z njima veliko časa sama, na dve in pol do tri ure previjala dva otroka, ju hranila, nato pa si ponovno črpala mleko za naslednji obrok. Po tem, ko sem si morala sama večkrat dnevno negovati rano, saj sem bila šivana in so mi šivi popustili, da sem komaj sedela. Se vam zdi, da sem stroj? Poskusili smo z dojenjem, moji nedonošeni punčki pa nista imeli dovolj moči, da bi se hranili samo z dojenjem.

Vsakič pred podojem tehtati, nato po podoju in preostanek dodati svoje izčrpano mleko. Ja je šlo. Morda dobra dva tedna. Nato sem obupala. Morda se res nisem potrudila maksimalno, a dojenje v mojih očeh ni bilo več to kar sem si nekoč predstavljala. Vzelo mi je ogromno energije, ki jo še kako potrebujem. Par dni preden sem bila odpuščena mi je začelo zmanjkovati mleka, bradavice pa sem imela cele otečene in ranjene od črpanja. Prosila sem za dodatek. Ni me strah obsojanj, z njimi se že srečujem, pa vem, da se še bom. Doma sem črpala samo še par dni, dojko pa dala samo za “pocartat”.

20170725_155559 (2).jpg

Sem mama, rada imam svoji pikici, a rada imam tudi sebe. Bi bili moji otroci srečnejši, če bi imeli moje dojke, moje mleko, a izčrpano in predvsem nesrečno mamico? Ne vem. Poleg tega potrebujem tudi trenutke zase, pa se zaradi tega nimam za slabo mati. Vsak dan potrebujem nekaj, da najdem moč in energijo. In ta blog je ena izmed teh stvari. Ja, sta na dodatku, jaz pa sem veliko bolj sproščena in srečna.

Dovolj imam, da je prva stvar, ko z ljudmi govorim, da me vprašajo kako sta mali, naslednje pa je: “Dojiš? Zakaj ne? To je dosti bolj enostavno? Dodatek ni zdrav.” In to po možnosti od oseb, ki imajo enega otroka. Poklon vsem mamicam, ki dojite, predvsem mamicam dvojčkom. Jaz nisem več v tej igri.

Zaradi izkušenj v porodnišnici, sem toliko bolj hvaležna vsem zaposlenim na tem oddelku, razen prej omenjenih oseb. Dobro delate in znate biti sočutni in to je novopečenim mamicam čisto dovolj. Brez vas bi bilo zares težko.

 

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s