naš vsakdan

Dvojčici imam! In ne, ni enako kot imeti enega otroka.

Včerajšnji dan je bil še in še čustveno nabit. Očitno je bilo potrebno ščistiti solzne kanale. 🙂 No.. bil je zame eden izmed težjih dni, čeprav vem, da je vedno lahko huje.

Dopoldan smo imele obisk. Obiskala nas je Katja, ki je mamica treh malih punčk in punca, ki mi s kakšno fotografijo svojih pup polepša dan in vlije malo energije, ko jo potrebujem. Včasih kot da čuti kdaj me morejo poklicati in “teti” poslati kakšen poljubček.

Moji punci sta vsak dan bolj “budni” in ko že mislim, da sem se navadila in totalno “zalaufala”, vidim, da ni tako. Navaditi se ne moreš, saj se konstantno dogajajo nove stvari, novi izzivi, ki se jih moreš lotiti. 🙂 Včasih se počutim kot da imam dve levi roki. Verjetno ne le da se tako počutim, ampak dejansko tudi izgledam tako.

Ne dragi moji. Ni enostavno. In priznam, da bi brez pomoči verjetno že pregorela. Najboljša izjava je: “Spi, ko otroci spijo.” Ja, hvala za nasvet. Prvo kot prvo, težko spim po dnevi, drugo kot drugo, dvojčici imam! In ne, ni enako kot imeti enega otroka. Tu spita dve. In vse pogosteje ne istočasno. Tako da – hvala, ampak te nasvete obdržite raje za koga drugega.

Krči so huda reč in sedaj razumem, ko mamice govorijo, da so eden izmed težjih stvari pri dojenčku. Včeraj sem ob tem, ko ju je krčilo, kar jokala. Grozno mi je bilo poslušati njun jok bolečine, dobila sem občutek nemoči, ko lahko počneš kar želiš, pa ni efekta.

Po več urah joka ( s predledki – k sreči, če lahko temu tako rečem ), sem samo pritisnila “klic v sili”. Ker sta bila doma moja mama in Mitja, sem izkoristila čas in “pobegnila” na pijačo s Suzano, prav tako mamico dvojčkov, ki so le dva tedna starejši od Timee in Minee Tako sva se, na svoj način, potožili ena drugi in si izmenjali mnenja. Res mi je super klepetati z nekom, ki doživlja podobno zgodbo kot jaz. Sem namreč oseba, ki se v trenutku, ko se olajša oz. izpove, počuti bolje. In pri tem mi pomaga tale blog. Zame pomeni sprostitev.

Ko sta se tamali okoli 23. ure zvečer končno umirli, sva z možem legla v posteljo in v njegovem objemu sem se ponovno zjokala. Dejal mi je, da naj ne jokam, da zmorem vse in da sva v tem skupaj. S temi besedami me je vsaj za nekaj trenutkov pomiril. Do nekje 00.30 ure…. 🙂

Sem srečna, izjemno hvaležna, a to ne pomeni, da mi ne paše kakšna ura popolnega mira, ali pa druženja izkjučno s prijatelji. In to ne pomeni, da se ne zlomim občasno in občutim, da ne bom zmogla.

A potem se zavem, da bo to enkrat samo se lep spomin.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s