Utrujenost prinese svoje: prvič sva se “spičila”

Nor vikend je za mano vam povem… prišlo je do prvih prepirov. Z mojo mamo in z mojim možem. Se mi je že zdelo čudno, da po mescu dni sobivanja nismo “poknili”. Kdo pozna našo družino ve, da smo extra posebna in nora družina. Pri nas nikoli ni tiho, “deremo” se en čez drugega, tako da po navadi tisti, ki niso pogosto pri nas, naše “življenje” spremljajo z odprtimi usti. Tudi Mitja je bil med njimi na začetku. Mali dve pa sta verjetno že iz trebuščka navajeni “galame” in jima je to nekaj popolnoma normalnega. Verjetno ob popolni tišini mislita: “Kaj pa se dogaja? Ki ste? Kaj delate?”

V petek sem se vseeno odločila, da pri malih poskusim z drugo prehrano. Pri eni se je stanje izboljšalo, pri drugi poslabšalo. Pa smo spet tam. Kako bo z Bownovo terapijo bomo videli. Dogovarjam se tudi, da bom poskusila z naravnim oljem, s katerim bom masirala trebušček. Nekaj zagotovo mora obstajati, da jima omilim bolečine. Poročam.

Pikici vedno bolj spremljata okolico in dogajanje okoli sebe. Okice imata vedno bolj na široko odprte. Čez vikend smo si ogledali njun album od rojstva do danes. Ne moreš verjeti kako sta se v dveh mesecih spremenili. Pravi veliki babi sta že, sploh ne morem verjeti, da nista bili težki niti dva kilograma. Za nedonošenki se mi zdita izjemno hitri. Obračata glavo, se prekucneta iz boka na hrbet, na previjalni se “odrivata”, grabita stvari.. vsak dan čakam kaj bo tokrat novega.

Noč iz sobote na nedeljo je bila ekstra pestra. Koliko sem zasledila na Facebooku med mamicami in prijateljicami, ki imajo otročke, nas je veliko noč prebedelo. Je krivo kaj v zraku? Ali prihajajoča polna luna? Upam, da gre samo za prehodno fazo.

Utrujenost prinese svoje. Tako sva se ponoči z Mitjem prvič “spičila”. Razumem, da veliko dela, da rabi počitek. A pri takih nočeh, enostavno rabim podporo. Nikoli mi ni rekel naj ga pustim spati, vedno reče zbudi me, če me rabiš. Samo halo?! Kak je možno, da se ti hčerka dva metra stran od tebe joče, ali pa po možnosti celo obe, ti pa koma spiš? Ni mi jasno!! Takrat sem srečna, da je kdo ob meni. Zvečer in ponoči je vse težje. No tokrat mi je bil vse prej kot podpora. Spustila sva si par besed, katere verjetno ne bi sicer izrekla. Mislila sem si: “Najlažje je biti pameten in modrovat drugim.” In to sredi noči! Halo!

No to je bila pika na i, da sem bila še bolj tečna in žalostna. Zjutraj je bil pogled na kinderpet in mene ob njem verjetno cela grozljivka. Ampak ok, zavedam se, da je to verjetno normalno. Za vsak par je rojstvo otroka, v najinem primeru dveh, velika preizkušnja, nisva nobena izjema. Do sedaj nama je res super šlo in večkrat sem bila nad najinim odnosom pozitivno presenečena. V resnici, se nimam nad čem pritoževati. Ni mu težko biti z njima sam, ko imata krče, pomaga pri hranjenju, preoblačenju, koliko le lahko… Mislim, da si boljšega atija ne bi želela, čeprav je velikokrat raztresen.

O moji mami pa kdaj drugič: »Tokrat imaš bonus mama! Pazi se me drugič! :D«