Moji babiki sta se odločili, da bosta mamici dovolili malo lenariti. Tako sta po dolgem času včeraj 3/4 dneva prespali. Morda je na njiju tako vplivala luna, nova (stara a sensitive varjanta) prehrana ali pa Bownova terapija. Ne vem. Dan se je sicer pričel zelo pestro, z močnim jokom obeh hkrati. Ko na pol “zaliman” stojiš pri kinderpetu in študiraš katere se boš “lotil” prej. Super začetek dneva. 😑
Na začetku, pa še do pred kratkim, sem ob kričečem joku obeh hkrati postala nervozna in težko zbrala “trezno” glavo, da sem začela “reševati” zadevo. Ker otroci to občutijo, sem velikokrat situacijo samo še poslabšala. Danes na to gledam drugače. Dejstvo je, da njunih potreb ne morem zadovoljiti hkrati in logično je, da bo vedno ena morala počakati, pa čeprav to pomeni 15 minut kričečega jokanja. Je hudo, a z vsakim dnem lažje gledam na to.
Če je “njuna” ura potem ne “pali” nič, ne lupčkanje, ne božanje, ne duda, nič. Zato najprej parkrat globoko vdihnem, nato vzamem prvo. To v praksi zgleda nekako takole: v levi roki držim eno in s prsti leve roke ji držim flaško, z desno roko poskusim malo potolažiti drugo tako da jo božam, ali pa ji dam dudo, ki po navadi leti ven. Potrebovala bi vsaj še eno roko.
Včasih se počutim kot v kakšni igrci, premagujem ovire in ko jih opravim, si zaslužim iti v level višje.
Zanimalo me je kako bo zvečer. Ura je bila 2o.2o in krčev ni bilo. Uf neverjetno. Pojavili so se pol ure kasneje, v veliko veliko milejši obliki kot sicer. Tudi minili so kar precej hitreje kot ponavadi. Vesela do neba! ❤Naj tako tudi ostane.
twinsmama.si 