V petek je bil mesec dni kar smo doma pri mojih starših, kjer začasno živimo in včeraj dva meseca, odkar sta Timea in Minea prišli na svet. Čeprav se mi včasih zdi, da čas nikamor ne gre, ob trenutkih kot je ta, vem, da temu ni tako. Včasih si želim čas prevrteti naprej, čeprav me nihče ne razume, spet drugič bi trenutek zamrznila.
Priznam, da me kdaj monotonost “ubija”. Vstanem, previjem eno, jo nahranim, previjem drugo, jo nahranim, sta malo budni in se “družimo”, spita, potem pa “jovo na novo”, celi dan. Če je sreča, zaspita kakšno uro skupaj, velikokrat pa se zgodi, da je ena budna, druga spi in nato se po naslednjem hranjenju “obrneta”. Morda sta se dogovorili, da more ena vedno stražit in paziti na mamico? 🙂 Kakšni so njuni dogovori, vesta samo onidve.
No zaenkrat pa ju morem pohvaliti, da sta ponoči zelo pridni. Malo se sicer “namučimo” zvečer, ker preden zaspita, verjetno štejeta do 50 – na način, da iz ust mečeta dudi in jo nato ponovno želita, po vsej verjetnosti izmenično. Ponoči se sicer še vedno zbujata lačni na maksimalno tri ure, a nato pridno zaspita nazaj. Zjutraj okoli 7. ure imata dovolj “lenarjenja”, takrat ju prestavim na posteljo, dvignem rolete in prižgem radio. To počnem že vse od prvega dne kar smo bile skupaj v porodnišnici.
Včeraj smo doma praznovali njuno drugo mini svečko. Čeprav sem pri prvi dejala, da bom naslednjo torto spekla sama, tega nisem izpolnila. Ponjo je šla v trgovino babi. Seveda nista manjkala niti bodoča boter in botra. Za njun drugi mini rojstni dan pa bo v spominu zagotovo ostalo nekaj posebnega. Minea se je prvič s smehom odzvala botru Marku. Neverjetno. Poleg tega, sta začeli postajati vedno bolj radovedni, Timea je mirno ležala in gledala okoli sebe, Minea se je celo stegnila proti viseči igrački.
Ja dejstvo je, da moji punci odraščata…
twinsmama.si 