Prvo, da začnem z opravičilom vsem ženskam, ki sem jim kdaj postavila vprašanje: “Kaj dojiš?”. Pod tem vprašanjem pa tako radovedna kot sem, verjetno še milijon podvprašanj. Šele sedaj vidim kako nadležno je to. Da bi si včasih najraje na čelo napisala NE DOJIM – DAJ MI MIR!
Ne, ne dojim. Dojila sem zgolj prvi mesec, pa še to izjemno malo. Pet tednov sem črpala in ju hranila po flaški. Zadnji teden dodala dodatek, saj nisem načrpala dovolj. Trenutno sta zgolj na adaptiranemu mleku. Že v porodnišnici me je siljenje z dojenjem na totalno neprimeren način oz. bolj forsiranje, potrlo in odvračalo od vsega. O teh težkih dneh sem pisala že v enem izmed preteklih blogov.
No prava “zabava” se je začela šele, ko sem prišla iz porodnišnice. Včasih se vprašam, če se ljudje nimajo kaj bolj pametnega pogovarjati? Nebi raje prvo vprašali kako sta Timea in Minea? Kako napredujeta? Zakaj je najbolj pomembno vprašanje, če dojim? Je ta odgovor merilo s katerim ocenite mamo? Njeno ljubezen do otrok? Zdravje otrok? V čem je fora?
Grem z malima na sprehod, me ustavi neznanka, navdušena nad dvojčicama, ne branim pogleda na njiju. Nato pa se začne: “Ju dojite?” Pa kaj res? Popolna neznanka, ki me sreča na cesti? Zakaj za vraga tebe zanima če dojim? Če moje zize “delujejo”? Kot da boš ti imela kaj od tega!
Na obisk dobimo sorodnike. Sledi intervju: “Kako si rodila? Dojiš? Ne? Zakaj ne? Maš premalo? Nimaš?” Daaaaaj, kaj lahko mam vsaj v lastnem domu mir pred dojenjem? Vsi, ki še imate namen priti k nam na obisk, ne me to spraševat, res vam pravim.
V soboto sedim pri frizeru, pride stranka, frizerka ji pove, da sem mamica dveh punčk, ki sta stari dva meseca. Najprej me vpraša, če imam kakšno fotografijo, naslednje vprašanje je itak, če dojim. Ko odgovorim, da ne, naslednjih deset minut preživim s poslušanjem zgodb o njenem dojenju. Oprosti ampak en k*** me briga kako dolgo ste dojili svojega sina in kako je to super oh in sploh in kako grozno je, če otrok ne dobiva materinega mleka.
Ko sem bila noseča sem se vključila v par skupinic, kjer si mamice izmenjujejo mnenja, nasvete,.. samo velikokrat izgleda vse prej kot to. Bog ne daj, da katera vdari debato o prehodu na dodatek ali pa pove, da ji je neprijetno, da ji je otrok večino dneva na zizi, da želi dojenje omejiti ali pa išče podporo ker nima mleka.
Nimam mleka ne obstaja – no kot kaže ne sme obstajati. Takrat velikokrat doječe mamice, po možnosti z mlekom za izvoz, pričnejo s pametovanji. Zakaj za vraga nekdo na vprašanje mamice, ki želi zaradi osebne želje in nelagodja prenehati z dojenjem, odgovori z napadom? Pa dobro no, kaj ni to ena izmed stvari, ki so stvar osebne presoje?
Na bruhanje mi gre! Osebno spoštujem vse mamice, ki dajejo maksimalno od sebe, se trudijo na vse možne načine, predvsem pa mamice dvojčkov. Tem še posebej VSA ČAST. Za to moreš biti res močen in vztrajen, jaz nisem dala vse od sebe, priznam. Pa se za to ne počutim slaba. Sem zgolj ubrala drugo pot.
Poslušam o čarobni povezavi mamice in dojenega otroka. Nekatere jo opisujejo kot nekaj najlepšega na svetu. Ja, res je, da gre za še en čudež, kako neverjetno je naše telo in da lahko otroka, ki je zrastel v nas, nahranimo s hrano, ki jo proizvedemo same. A vse ne občutimo tega. Verjetno je ta občutek “pripomogel” k temu, da so moje dojke začele zaustavljati proizvodnjo. Ne vem.
Vem samo, da me je vse skupaj obremenjevalo, psihično in fizično. In kaj pomeni otroku ziz, če je njegova mamica nesrečna? A tega pa otrok ne občuti? In zakaj bi bila mamica slabša, ker otroka hrani z umetnim mlekom?
Važno je, da ga hrani z ljubeznijo, pa ni važno ali z zizom ali flaško v ustih.
twinsmama.si 