Pretekli torek smo bili drugič na Bownovi terapiji na Ptuju. Prvi dve terapiji sta bili uspešni, bila sem zelo vesela, saj jima je bilo dejansko že naslednji dan veliko bolje. Mislila sem, da bo tokrat držala še kakšni dan dlje – žal sem se zmotila. Terapevtka je odsotna vse do naslednjega tedna. V ponedeljek so se čez dan najprej pojavili rahli krči, nato še ob 4. uri zjutraj. Zato sem poklicala drugo terapevtko v Rušah, povedala mi je, da ima žal že vse zasedeno. Dan je bil dokaj miren, ob 18.00 uri pa se je vse spet začelo. Tako kot pred prvim obiskom Bownove.
Grozno, v dveh tednih sem že pozabila kako hudo je to. Ko nemočno gledaš otroka v oči, vidiš kako ju zvija od bolečin, jokata in trpita in jima v danem trenutku ne moreš pomagati. 😦
Na jok sem se sicer že navadila, saj se pogosto zgodi, da jokata hkrati. Ker pač ne morem ugoditi obema, takrat globoko vdihnem in se odločim katera bo prva. Med tem, ko druga čaka pa si v glavi ponavljam, da samo “poje” in da je vse okej. Tako nekako mi je mama rekla, da se je navadila na atejevo smrčanje.Ugotovila sem, da ne zaleže, če drugo poskušam umiriti z dudo ali z božanjem – samo izguba časa, zato čimprej “porihtam” prvo in “gasa” dalje.
Pri krčih pa je popolnoma drugače, tu veš, da jokata od bolečin. Že mi odrasli težko prenašamo bolečino, kako le more biti dojenčkom. Jokala sem z njima. K sreči nas je bilo polno pri hiši: moja mama, Tjaša in Marko, da smo skupaj prebrodoli najhuje. Priznam, da to je del, ki bi ga izredno težko prestala sama. “Konec” krčekov je prevzel Mitja.
Počutim se utrujeno, nenaspano, jamrasto. A nato od bogvekot dobim nov zagon za naprej.
Danes popoldne imamo pregled pri pediatrinji. Prav zanima me koliko sta od zadnjega pregleda zrastli in koliko sta težki! 🙂 potem pa se odpravimo na Bownovo v Šentilj. Upam na uspeh. More jima pomagat – ni druge!
twinsmama.si 