Včeraj sem prišla do energije, ki sem jo par dni še kako potrebovala. Večkrat mamice rečejo, da se, ko so kdaj zelo utrujene, energije pojavi od ne vem kje. Tudi pri meni je tako, a včeraj, mi jo je pripeljalo sonce. Končno! Po nekaj grdih dneh se je pojavil sonček! 🙂 Hitro sem oblekla mali dve in odpravile smo se na sprehod. Domov smo se vrnile le na “kosilo in počitek”, nato pa nadaljevale s potepanjem. Nista uživale le žabici, uživala sem tudi jaz. Upam na še veliko sončnih jesenskih dni.
Poznana sem po tem, da sem brez dlake na jeziku. No.. v večini primerov. 🙂 Pa tudi po tem, da me ni sram izraziti svojih čustev. Ni me sram povedati, ko mi je hudo, ni me sram jokati pred ljudmi. Tako so me vzgojili – da ne rabim ničesar skrivati. Mislim, da mi je to velikokrat izredno pomagalo v kakšnih situacijah. Nikoli ne nabiram stvari v sebi. Seveda pa pridejo trenutki, ko ljudje to vzamejo drugače. Zakaj? Zato ker je “bolj normalno” nekatere misli zadržati v sebi, preden pa jih “spraviš” v javnost, pa predelati tako, da bodo “dobro” slišati za ostale.
Ni mi všeč pretvarjanje, tega pa je, kot vidim, med mamicami ogromno. Zakaj? Zato ker se bojijo obsojanj, besednih napadov,.. Zakaj ne bi smel na glas povedati, da ti je hudo, da si utrujen, nenaspan, kdaj brezvoljen. Zakaj je ok samo reci: zaljubljena sem v svojega otroka, ti moja stručka, kako dišiš, ne morem se jo nagledati..in ne vem kaj vse berem. Povedati, da bi včasih za par ur zamrznil trenutek in se spočil, ali pa da si včasih želiš, da bi kakšno uro užival v popolni tišini, pa kot kaže ni prav. Pa dajte no. Ja materinstvo je lepo, je čudežno, sama recimo še zdaj ob pogledu na Timeo in Mineo ne morem verjeti, da sta to bitji, ki sta dobesedno rastli v meni, a je še mnogo več kot to.
Vsaka dejstvo, da je postala mama, sprejema drugače. Jaz sem potrebovala kar nekaj časa. Sem “terenski” tip človeka, ki se sicer le redko zaustavi, takšna je moja duša, takšno je moje delo in ljudje okoli mene. Sedaj pa so se morale stvari umiriti. Zelo. Dnevi tečejo popolnoma deugače. Pa tudi noči, seveda 🤣. In to naj po dveh, treh desetletjih življenja, čez noč sprejmeš? Ne gre. Tako kot je za marsikaj, je tudi v tem primeru potreben čas. Čas, da se začneš zavedati, čas, da se povežeš z otrokom. Seveda pa tudi tu obstajajo izjeme.
Po privatnih sporočilih, pa tudi sicer, sem ugotovila, da je veliko mojih bralk, nosečk. Tiste, ki se na to pot podajajote prvič, polagam vam na srce: “Ne držite občutkov, ko (če!) vam bo težko, v sebi. Naj vas ne bo sram in ne skrbite, da morate kaj skrivati v sebi.” Telo po porodu je polno hormonov, nič čudnega ne bo, če se boste recimo razjokale za malenkosti, na katere sicer ne polagate pozornosti. Vse mine❤.
Lep vikend ❤
twinsmama.si 