Moji mali pikici, no nista več tako mali, saj imata že obe čez štiri kilograme ( spomnimo: ob rojstvu 1700 in 1990 gramov), sta bili včeraj večino dneva aktivni in opažam, da sta vedno bolj podobni meni – po radovednosti. :p Vesela sem tudi, da sem končno dočakala, da nekdo z nasmešekom in veseljem posluša moje prepevanje. Čista zmaga! 🙂 No to so tisti trenutki, ko se ti začne še bolj “topiti” srce. Ko vidiš otroka, da se s kretnjami in mimiko začne odzivati na okolje. Ko te pogleda z velikimi radovednimi očmi in se na tvoje besede odzove s smehom.
Jutro se je po parih dneh “mira”, pričelo s krči, zato sem prosila Tjašo, če gre z mano na Ptuj, ponovno na bownovo terapijo. Temu odkritju bom resnično večno hvaležna. 🙂 Preden smo se odpravile, pa smo imele obisk. Prišla nas je obiskati moja bivša sošolka skupaj s svojo nečakinjo. Ko sem videla, kako je bila dve leti stara punčka navdušena nad dojenčicama, ju cartala, pokrila in celo preverila, da jima nisem pozabila obuti zokenčkov, da ju ne zebe, sem bila kar malo ganjena. Res jih je bilo sladko gledati. ❤
Zvečer sem si tako kot vsak dan, vzela nekaj trenutkov za izpolnjevanje knjigic o njunem prvem letu, ki bosta zagotovo lep spomin. Mislim, da sem nazadnje toliko pisala v srednji šoli. 🙂 Potrudila se bom zabeležiti čimveč njunih trenutkov, saj vem, da bosta nekoč, te strani z veseljem prebirali. Moja mama je bila pri tem izredno pridna, knjigo pa z veseljem večkrat primem v roke.
Včeraj sva imela z možem sedmo obletnico. Najboljša prijatelja sta ponovno poskrbela za presenečenje. Dobila sva bon – jupii spet se bova malo razvajala. Seveda nista pozabila niti na varstvo žabic, zato sta pripisala, da zraven prejmeva še to. 🙂 Top zaključek dneva.
twinsmama.si 