Pa je še eno leto okoli…. Leto, ki je preteklo od njegovega 30. rojstnega dne, ki ga žal nismo mogli praznovati, saj ga že nekaj let ni med nami. Govorim o mojemu bratrancu. Edinemu pravemu bratrancu Borisu, ki me je oboževal in branil kot svojo majhno sestrico.
Lani sem se tako odpravila na grob z balončkom, če bi bil živ bi mu zagodla tako, kot se za takšno obletnico spodobi. 🙂
Letos mu bom “pripeljala” na obisk moji hčerkici, Timeo in Mineo, ki bi ju bil zagotovo zelo vesel. Ob zapisu teh stavkov, sem si predstavljala njegov izraz, ko bi izvedel, da sem noseča z dvema. Mislim, da bi najprej padel šokiran pogled in tako kot vsi ostali, bi bil prepričan, da gre za šalo. 🙂
Ko je umrl, sva bila “skregana”. Zadnje tri mesece nisva govorila. Zaradi brezveznih stvari, ki tega zares niso bile vredne. Misel na to me je dolgo preganjala. A prepir je del življenja. Tako kot smrt. Le da je smrt tem primeru prišla mnogo prehitro.
Pravijo, da se vsaka stvar v našem življenju zgodi z razlogom. Velikokrat verjamem, da je tako.. Dokler ni govora o smrti. Zakaj mora nekdo tako mlad kot je bil on umreti? Toliko stvari je zamudil… v naši družini je pustil praznino. Nikoli ne bomo pozabili njegovega nasmeha, pogleda in “for”.
Nekaj mesecev preden je umrl mi je dejal nekaj, kaj ssm si dobro zapomnila in se še danes spominjam kot da bi bilo včeraj. “Tejčo, ljudje so barabe. Ni vedno v źivljenju lahko. Zavedaj pa se, da Mitja je res super fant, drźi se ga, on je pravi za tebe.” Ta Mitja je danes moj mož in oče mojih pikic, Boris pa je postal moj angel varuh. In ne samo moj, saj vem, da bo pazil tudi na moji mali princeski.
Vse najboljše v nebesa!
twinsmama.si 