10.10. – danes Timea in Minea praznujeta tretji mini rojstni dan. Kam je minil čas, mi ni jasno. Čeprav priznam, da se mi je začetek drugega meseca grozno “vlekel”. Bil je potreben čas, da sem se po mescu dni v porodnišnici, kjer si ustvariš nek ritem, privadila na novo okolje, dom mojih staršev in začela vpeljevati nove navade.
Prvi mesec, sta tako večina spali in jedli. Kot da ju ni. V tem času sem si uredila album s slikami od rojstva in dni v porodnišnici. Spomini v obliki fotografij mi ogromno pomenijo in upam, da bodo nekoč veliko pomenili tudi njima.
V tem mesecu sem se začela soočati z dejstvom, da sem postala mama.🙈❤ Da sta tu dve majhni štručki, v prvi vrsti odvisni od mene in mojega moža. Nenavadna misel, ki se mi je zdela neresnična. Ti dve “brcali” v trebuščku, sta naenkrat tu, z obrazom in imenom. Z očmi, ki strmijo vate in ušeski, ki jih pomirja tvoj glas.
Ogromno sta mi pomagala Marko in Tjaša. Kljub “žgoči” sobi, v kateri skorajda ni bilo zraka od vročine, kljub moji ne vedno nasmejani “faci”, sta bila vsak dan, včasih tudi večkrat na dan, ob meni.❤
Kljub večletni želji po otroku sem se začela spraševati ali sem res sposobna skrbeti za dva dojenčka🤔, sem pripravljena, kako bom zmogla.. takrat so bili tu ob meni starši, babica, najboljša prijatelja in mnogi drugi, ki so me opomnili, da mi je to namenjeno zato ker to zmorem.💞
Drugi mesec, novo poglavje, nova odkrivanja, tako za njiju kot zame. V tem mesecu mi je najbolj pomagala moja mama in babi.❤ Že da sta bili v bližini mene mi je veliko pomenilo. V porodnišnici se navadiš, da je okoli tebe ogromno ljudi, nato pa je naenkrat prazno in tiho. 🙂 to pa ni zame! Imam rada, da se dogaja!🤗
To je čas, ko se navadiš na duplo menjavanje pleničk, duplo hranjenje, duplo oblačenje, duplo lupčkanje, duplo nakupovanje oblačil.. 🤣 in čas, ko se začneš soočati z najbolj neumnimi vprašanji doma in na sprehodih, ko se navadiš pogledov za vozičkom in ” špeganja ” v voziček. 😀 Vse skupaj nekako začneš razumeti in dojemati.
Ko sem potrebovala čas zase, kar menim, da ga vsaka od nas potrebuje, sem si privoščila kopel, daljši telefonski klepet, ali pa dva kroga z avtomobilom ob tem, ko sem si desetkrat zavrtela najljubšo pesem. Pomagalo je. In pomaga še danes. To so stvari, ki poleg njunega nasmeha, polnijo mene. 
V tretjem mescu sem se končno bolj sprostila. Začela sem si upati živeti materinsko življenje. Šele sedaj si upam ju “pobasati” in kam odpraviti z njima, brez Mitja. Pikici se vse bolj zavedata okolice, se odzivata. Najlepše mi je, ko me gledata obe in se mi ob prepevanju obe smejita.
Te ljubke male okice in prikupen nasmešek te obožujejo bolj kot vse na svetu. Drobne rokice in nogice se te oprijemajo brez obsojanj. Pri njunem srčku je toplo, ko te slišita in čutita ob sebi.
❤ Čista ljubezen, ne glede na vse. ❤
twinsmama.si 