Za nami je praznovanje Mitjevega 37. rojstnega dne. Res je lepo videti, njegov srečen obraz ob pogledu na Timeo in Mineo. 😍
Po kosilu je sledila torta doma pri nas. Včeraj mi je dala misliti moja babi, ki mi je rekla: “Zdaj pa se vidi, da jih imaš res rada.” Malo osorno in jezno sem ji odgovorila; “Ja ker ko sem rodila jih nisem imela😈.” Mislila sem si halo, kake “tumaste” te to so. No zvečer sem začela razmišljati o njenih besedah… verjetno se ni tako zelo motila. Verjetno je v meni res več ljubezni kot tri mesece nazaj🤔. Rada sem ju sicer imela odkar sta bili še v trebuščku, a materinstvo sem v taki meri kot danes, začutila šele dober mesec in pol nazaj.
Vbistvu že ko sem rodila, nisem občutila tega kar opisujejo nekatere mamice. To sem zapisala že v enem izmed preteklih blogov. Nisem občutila tiste neskončne ljubezni in dojela, da sem jima dala življenje. Nisem ju dan in noč občudovala in imela 24 ur na rokah ter ob sebi.
Drugi mesec je sledila kriza, zavedanje, da bo življenje popolnoma drugačno, da nekatere stvari, ki so morda bile preproste, več niso☺. Da ni vse samo lepo in da tudi ne bo. Da ne bodo le lepi trenutki, ko bomo skupaj srečni, temveč tudi težji, ko bova z Mitjem še kako potrebovala en drugega, podporo in razumevanje❤. Ljubezen ni dovolj. Samo od ljubezni se ne da živeti.
Ob koncu drugega meseca, sem se sprostila. To se je občutilo tudi po njunem vedenju. Bili sta veliko bolj umirjeni. Začela sem se končno zavedati, da sem mama in to dvema prečudovitima princeskama. 👭Skoraj v celoti sem se otresla skrbi, z njima mi ni bil problem več nikamor. Njun sočasni jok me ni več naredil živčne.
In tako se je vsak dan stopnjevalo oz. se stopnjuje. Stvari ti pridejo v navado, a z dnevom v dan je bolj luštno, saj kažeta nove stvari, poleg tega pa sta vsak dan večji🙈. Sploh ne morem verjeti, kako sta se spremenli. In ja, morda se je v meni nekaj dodatno premaknilo in to takrat, ko sem prvič videla, da se nasmihata meni. Ne znam opisati, a takrat občutiš nekaj posebnega in tega ne pozabiš.❤
Ne glede na to kako naporna je noč, vedno me v kinderpetu zjutraj pričakata dva nasmejana obraza, ki tudi meni prikradeta nasmeh na obraz. Če le to ni ob štirih zjutraj seveda🤣. In vedno bolj razumem, kaj so tiste stvari, ki ti dajejo moč in energijo.💪
Pred nekaj mesci me je skrbelo, kako bom zmogla z dvema, danes vem, da so skrbi bile odveč. ❤ Ne predstavljam si več življenja brez njiju. Bilo bi zelo dolgčasno…..
Kako pa ste vi sprejeli novo vlogo v življenju?
twinsmama.si 