Bila sem že malenkost zaskrbljena, saj še pred nekaj dnevi Timea in Minea nista pokazali interesa do pasenja kravic, poleg tega je Timea glavico zelo očitno obračala pretežno v desno. 😐
Ta skrb je očitno še ena izmed tistih mojih “nepotrebnih”. Včasih smo mamice obdane z nekimi informacijami kako in kdaj bi moral otrok določene stvari početi. Čeprav vem, da je vsak otrok drugačen, da vsakemu odgovarjajo druge stvari, da ne kažejo vsi istega zanimanja in povrhu, da sta moji punčki korigirano stari dva meseca in ne štiri, sem to od njiju pričakovala. Mogoče preveč.
V ponedeljek je uspelo Minei, bila sem tako ponosna, da ne znam povedati. Morda sem nekoč, ko so mi o ti. “dosežkih” svojih otrok pripovedovale prijateljice, na te gledala nekako samoumevno.
Leva je Timea, desna Minea
Sedaj, ko sem sama mama, razumem njihovo veselje in srečo, ko so to delile z menoj. Res je nekaj posebnega videti kako se tvoj otrok razvija in napreduje iz dneva v dan. Le dan kasneje je kravice osvojila tudi moja “tamanjša” – Timea. Bravo punci moji 👭♥. Tudi glavica se je po nekaj dneh “vaj: popravila. Vse obračke smo ji nastavljali na levo stran, da na desni strani ni imela videti ničesar zanimivega, jo polagali na levi bok, v rokah nosili tako, da je bila “prisiljena” gledati tudu v levo… in res po nekaj dneh je zadeva “izzvenela”.
Včeraj popoldne nas je obiskala naša (bivša/bodoča) soseda Martina. Ob tem, ko ju je v stajici opazovala med igro z igračkami, je Minei uspelo prvič sami se prekucniti na trebuh in dvigniti glavo. Joooj, kakšno veselje🤗. Po tem, ko je to še nekajkrat ponovila, jo je “vrglo” v globok spanec.
Upam, da sem s tem spet malo ponovila tisto kar v sebi pravzaprav vem – da ni pametno prehitro zaganjati panike in se sekirati po nepotrebnem. Moj Mitja vedno pravi: “Ne razumem zakaj se vedno sekiraš pa obremenjuješ in paničariš. To narediš takrat, ko je to potrebno, ne naprej!” Prav ima! Le zakaj ga ne ubogam? 🤔