naš vsakdan

Danes je eden tistih dni, ko jokam….

Odkar sem postala mama je seveda eno najpogostejših vprašanj kako je? POZOR: Ne me spraševati tega, če ne želiš slišati resnice.

Ne, jaz ne bom ena tistih, ki bom govorila samo o rožnatih stvareh in se delala, da je materinstvo zame nekaj popolnega. Ker tega ne mislim! Na prste roke lahko preštejem od koliko ljudi v življenju sem slišala tudi tiste manj prijetne stvari in tiste trenutke, ki ti včasih pijejo živce, tiste trenutke zaradi katerih si tečen in žalosten in vse hkrati. Moje mnenje? Ženske ne govorijo o tem iz več razlogov: mislijo, da ta čustva niso “dovoljena”, da jih bodo ljudje imeli za slabe mame, druge so tiste, ki to občutijo vendar mislijo, da morejo navzven izgledati popolne mamice, ki neizmerno uživajo (samo uživajo in nič drugega) v materinstvu in tretje so tiste, ki verjetno res tega niti ne občutijo.

Ni mi vedno lahko, pa čeprav so za mano šele dobri štiri meseci starševstva. Čeprav je želja po otroku velika, na biti mama ali pa ata, se ne moreš pripraviti. Je lepo, jočeš od sreče, včasih od neprespanosti, včasih se zahvaljuješ, da si deležen tega, pridejo pa tudi trenutki, ko se vprašaš: “Kaaaj mi je blo tega treba?” Pridejo noči, ko ti gre vse na živce, ko komaj čakaš, da je jutro, da ti njun nasmešek vrne del energije. In ti nasmeški te “polnijo” večkrat na dan. Dokler v mojem primeru pride noč in ti jo vso pobere. A kmalu pride novo jutro.

Ena izmed tistih mojih prijateljic, ki to razumejo oz. bolj pravilno bi bilo temu reci upajo povedati kako je, mi je pred časom rekla: “Ne stara, nisi čudna. To je normalno. Jaz sem si isto mislila in počutila. Ampak ja, bognedaj, da to na glas poveš, te bojo meli za zmešano. Taki smo ljudje. Večkrat pridejo taki trenutki. Ampak tako hitro kot pridejo, tudi grejo.” In ja, danes se zavedam, da so moji občutki nekaj popolnoma nornalnega. Iz danes na jutri se ti spremeni življenje, prilagodijo se tvoje navade, poleg tega pa postaneš odgovoren za nekoga, ki je odvisen le od tebe. To ni mala malica in dejstvo je, da s seboj “pripelje” še občutke, ki so ti bili do sedaj neznani.

Za mano je “grda” noč – vstajanje na 15 minut. Danes je eden tistih dni, ko bi ju najraje imela še v trebuhu. Tistih dni, ko sedim v postelji, upam, da bosta vsaj za pol ure zaspali in jokam. Jokam ker sem nenaspana, posledično tečna in brez energije. Jokam ker čeprav mi Mitja, moja mami in ati privoščijo čas zase, da lahko grem v trgovino ali na pijačo, imam trenutno občutek, da se utapljam v vsakdanu.

In na koncu pogledam v kinderpet in jokam, ker ju imam neskončno rada…

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s