Saj ne morem verjeti, da je teden spet pri koncu. Kar pomeni, da sta Timea in Minea spet teden dni starejši in da je moja porodniška še teden krajša. Čeprav zelo pogrešam moje novinarsko delo. Mojo ekipico, adrenalin ob “letenju” na požar ali prometno nesrečo, sem ugotovila, da na porodniški niti ni tako slabo 🤣.
Adventni venček je “perajt”, voščila ob novem letu so dokončana.. Na slednje sem posebej ponosna, čeprav niso noben presežek. So naša prva in naredila sem jih ob pomoči mojih dveh radovednic medtem, ko sta iz gugalnikov opazovali kaj počnem. Začela sem dobivati tudi ideje, kako okrasiti dom, a ker ne gre za moje stanovanje, morem biti bolj previdna🤣.
Včeraj, smo se po treh tednih ponovno odpravili na Bownobovo terapijo, zaradi krčev ob prebavljanju in bolečin ob vetrovih ter odvajanju blata. Adijo kak sem zdaj to fino napisala, moji prijatelji se bodo ob tem delu zagotovo nasmejali, saj besed vetrovi in blato nikoli ne uporabljam🤣. Ampak glejte, znam pa jih! To pa tudi nekaj šteje ne? 🙃🙃
Po Bownovi smo bili naročeni pri pediatrinji na pregledu, prinesla sem tudi vzorce blata, ki so jih odposlali na analizo. Kakšen proces je bil to, ne bom niti razlagala. Me pa je najbolj zmotila ena stvar; v čakalnici polni bolanih otrok, nisem zasledila niti enega razkužila za roke – le enega na stranišču. Mogoče sem občutljiva ja, ampak pač to nam je doma v navadi. Vglavnem… Pediatrinja pravi, da imata lažjo trebušno virozo. Izvidi pa pridejo čez teden dni. (??🤔)
Po tem skočim v lekarno po adaptirano mleko. S škatlo v rokah čakam, da pride Mitja po mene z avtomobilom in se naenkrat zavzamem kaj počnem – zibam škatlo levo in desno. “Gotova sem”🤣
Doma pa me pričaka tale mojstrovina mojega ateja.👏❤
Nimam se kaj pritoževati… a kljub temu znam vedno najti nek razglog, da se! 👿