Te dni so zame zelo pomembni in na plan potegnejo spomine. Danes lahko zagotovo govorim o lepih, čeprav so bili trenutki zame takrat zelo težki. Govorim o IVF postopku oz. zunajtelesni oploditvi.
Konec novembra sem pričela z jemanjem injekcij, ki spodbujajo rast foliklov. Po osmih dneh, sem imela tudi ultrazvok, kjer je ginekologinja preverila kako veliki so folikli. Ker so bili dovolj veliki, sem bila pripravljena, da zaključim jemanje injekcij.
4.decembra zvečer sem si morala dati injekcijo z zdravilom, nujno potrebnim za zaključek terapije oz. spodbijanja rasti foliklov. Bilo je izredno pomembno, da sem se držala ure, saj je punkcija predvidena točno določeno število ur po prejemu injekcije. To zdravilo se imenuje “stop injekcija”. Prihodnji dan, 5. decembra, leto dni nazaj, sva se z Mitjem morala oglasiti v Ambulanti za zdravljenje Neplodnosti v UKC Maribor, saj je bila na vrsti punkcija in oddaja semena.
Jokala sem kot dež, skrbelo me je, sama ne vem točno česa. Verjetno je bila mešanica vsega, skrbelo me je ali bodo dobili dovolj celic ali bo bolelo, itd… Spomnim se, kako smo punce skupaj s partnerji čakale na vrsto. Ena za drugo smo prejemale narkozo in bile na vrsti za punkcijo. Pri punkciji pravzaprav dobijo jajčne celice, ki jih nato združijo s semenom.
Po punkciji, ki je potekala pod narkozo, sem mogla kakšno uro ležati. Sporočili so mi, da so pridobili 10 celic in mi priporočili mirovanje ter bolniški stalež. Poleg tako sem mogla jemati vaginalne tablete, ki vsebujejo progesteron, ki maternico pripravi na vgnezditev zarodka.
Nato sva morala čakati na rezultat – ali se bodo celice v gojišču oplodile. In so se! Na prenos zarodka, sva bila naročena 10. decembra…
twinsmama.si 