naš vsakdan

Pikici praznujeta pol leta

Ne morem verjeti, da je pol leta za nami. Zdi se mi, kot da se mi je še pred parimi dnevi zdelo pol leta neskončno daleč. Večkrat sem rekla “komaj čakam, da malo zrasteta”, sedaj pa ugotavljam, da čas še prehitro gre.

Včeraj sem brskala po njunih slikah iz porodnišnice. Kako majhni in krhki sta bili. Komaj sem ju upala držati v rokah. Po mescu dni smo zapustile porodnišnico. Imeli sta zgolj dva kilograma. V lupinicah sta se povsem izgubili. Bili sta kot drobni lutki. Na poti domov sem premišljevala, sedaj pa gre zares! Bom sposobna skrbeti za njiju?

Prve dni smo se vsi lovili. Potrebno se je bilo navaditi na nov dom, nove navade in tempo življenja. Mnogo drugače je bilo kot sem si predstavljala. Kmalu mi je vse postalo preveč monotono. Dan in noč isto. Tako je bilo še kak mesec, dva. Pri njunih treh mesecih, se je vse spremenilo. Postalo mi je veliko lažje. Ko sem videla njun nasmeh, kako se pričenjata zavedati okolice, kako se igrata.. Sicer sta bili vedno več budni, a bilo je mnogo bolj zanimivo. Pričelo se je “dogajati”. Navdušenje, ko sta se pričeli obračati na bok, na trebuh, pasti kravice,.. vse to ti je nekako samoumevno, dokler nimaš svojih otrok. Takrat se ti to zdi neskončno velik dosežek.

Danes, po 6 mesecih, v dolžino merita več kot 60 centimetrov in tehtata več kot šest kilogramom. Nič več nista podobni pupam, ki sva ju prinesla domov. Postajata veliki punci. Pred nekaj dnevi, smo ju ponoči ločili. Dobili sta vsaka svojo posteljico in s tem svoje kraljestvo. Kinderpet v katerem sta se pred petimi mesci izgubili, jima je postal pretesen, njune akrobacije pa vsak dan večje. Postali sta nagajivi. V rokah držita enako igračo, a vedno je bolj zanimiva sestrina. Tudi “namuliti”, ko jima ne uspe igrače “ukrasti” drugi, se znata.

Sicer sta čez dan precej nezahtevni dojenčici. Veliko se igrata sami, v kinderpetu, na postelji, na tleh, v stajici,.. Veliko ljudi reče, da ne more verjeti, kako pridni sta. A v sebi vem, da bosta nekoč, nadoknadile vse za nazaj. Če bosta po mamici. “Vse se vrača vse se plača.” Kaj nisem o tem v najstniških letih razmišljala?

Vglavnem.. kako bomo preživeli današnji dan, v prihodnjem blogu. Sicer pa.. hvala vsem, ki ste na kakršen koli način, del našega življenja…❤

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s