naš vsakdan

“Kaj mi je bilo tega treba?”

Zadnje tri dni, mi je zelo težko. Odkar smo se vrnili iz dopusta, je celi kaos. Imamo takšne borbe s spanjem, da bi se najraje kam skrila, če bi se lahko. Po novem že za dnevni počitek poslušam eno uro kričanja. Obup. Res. In ne, ne dajem ju na silo spat, temveč takrat, ko vidim, da potrebujeta počitek. In halo, še v sredo sta v petih minutah zaspali, dan kasneje pa je bilo stanje tako, da sem se jokala. Uro se “mučiš”, da 20 minut spita. Kaj naj v 20ih minutah? Še prav si odahniti ne morem in že sta spet pokonci. Zadnja dva večera mi je pomagala mami, saj Mitja ni bilo. Obedve sva bili že čisto izmozgani. Najmanj 100x sva si rekli: “To ni normalno.” Premetavanje, dretje, kričanje, tako da sta vmes skoraj ostali brez zraka. Ni pomagalo ne božanje, ne nošenje, ne uspavanka. Nič! Tri ure.

Vprašala sem se “Kaj mi je bilo tega treba?” Moja mama včasih ne more verjeti kaj izustim, celo se ji na trenutke verjetno ne zdim normalna. Zanimivo, da se ravno ona meni ne zdi normalna? “Halo? Daj no. Nikoli si nisi tega mislila?” V bistvu ali ne prizna, ali pa ni normalna. Jaz druge možnosti ne vidim.

Nebi menjala za nič na svetu. Samo včasih pač pride trenutek, ko se moreš zjokati, pojamrati… Vstajati na 20 minut, pol ure, celo noč, pač ni življensko. In ko misliš, da ni konca…. Grdo se čuje. Ampak, ko bosta šli v šolo jima bom vrnila! Takrat, ko bo najslajše spati, ju bom z veseljem zbudila.

Nesramna mami*

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s