Njen obrazek je pravil, da se počuti slabotno, očke je komaj premikala..

Nedelja zjutraj. Po več mesecih me tokrat na Timeinem obrazu ni pričakal nasmešek. Tisti nasmeh, ki mi vlije energijo, po tem, ko mi jo trenutno nočno življenje pobere. Že čez nekaj trenutkov smo vsi doma videli, da ni “prava”. Imela je utrujene oči, stokala je…Termometer pa je pokazal povišano temperaturo. Normalno je jedla, pila, zato nisem pretirano skrbela. Trenutno smo tako v obdobju, ko so za vse krivi zobki. No ker nimata še nobenega, bi bilo to normalno… A bila je vedno bolj slabotna, trudila se je obrniti na trebušček, pa ni imela moči. Večino dneva je prespala. Zbudila se je, ko je bila lačna, vmes pa le nekajkrat s kotičkom očesa preverila, da ni sama.

Mama mi je celo življenje zbijala temperaturo s krompirjevimi obhladki in tako tudi sama vedno pri vročini uporabim krompir. Tako smo ga dali tudi v Timeine nogavičke in kmalu je temperatura nekoliko padla. Tudi noč je bila ista kot sicer, le da ni bilo mučenja z uspavanjem, saj je bila tako utrujena in je samo spala… začuda tudi z Mineinim uspavanjem ni bilo težav.

Včeraj se je nedeljski dan ponovil. Z menoj je bila vse do popoldneva moja babi. Ko sem popoldne legla s Timeo v posteljo pa sem opazila, da pospešeno diha ( cca 50 vdihov na minuto ). Poklicala sem pediatrinjo in dejala mi je naj se prideva pokazati. Že v čakalnici je medicinska sestra rekla, da res hitreje diha in ji takoj izmerila situracijo, ki je bila okej. Sledil je pregled: ušesa ok, grlo ok, pljuča čista,.. “Vse kaže, da gre za prehlad,” je dejala. Povedala mi je naj bom še naprej pozorna na njeno dihanje, posebaj na vgrezanje med rebri, na vratu,..

Zvečer, okoli 21.30, je kljub temu, da je zgolj spala, dihala še hitreje, vmes celo parkrat vdihnila tako, kot da bi z vsemi močmi zajela sapo. Njen obrazek je pravil, da se počuti slabotno, očke je komaj premikala.. Poklicala sem dežurno pediatrinjo, ki me je preko telefona vodila kako naj štejem vdihe/izdihe in na kaj naj bom pozorna. Glede na odgovore, ki sem jih podala, je dejala naj jo pripeljeva. Na hitro smo se organizirali. Še dobro, da nas je bilo toliko na kupu, he he. Mami jo je oblekla, jaz sem pripravila torbo, Mitja šel po avtomobil, moj ata pa pazil Mineo.

En, dva, tri, smo bili v Zdravstvenem domu na Vošnjakovi, kjer smo bili takoj na vrsti. Ljubeč sprejem Timee, mi je veliko pomenil. Saturacija je bila ok, prav tako vse ostalo, termometer pa je pokazal 38,6. Dobila je svečko. Pospešeno dihanje je posledica temperature. K sreči. Bilo mi je veliko lažje…

Zavedam se, da sem lahko samo srečna, da sta bili osem mesecev zdravi ( imeli sta le enodnevno virozo ). Sedaj pa upam na dve stvari: da se moja nsgajiva Timea vrne in da jo Minea “odnese brez posledic”.