Pred tremi leti sva z Mitjem obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Prve preiskave, ki sva jih opravila, niso pojasnile vzroka, da ne zanosim. Zato se je ginekologinja odločila, da me pošlje na laparoskopijo. Gre za preiskavo s katero skozi dva-tri majhne reze »preiščejo« notranjost trebušne votline in pregledajo rodila ter ugotovijo morebitne vzroke neplodnosti.
Na ginekologijo sem bila sprejeta 30.3.2016, dan pred posegom. Najprej sem morala urediti nekaj papirjev, na katere sem med drugim zapisala, da v primeru okvare jajcevodov, dovoljujem, da mi slabšega odstranijo. Za kosilo sem dobila le juho in to je bil zadnji obrok ta dan. Sledilo je klistiranje, ki ga je opravila medicinska sestra. Priznam, da mi je ta del bil zelo neprijeten, čeprav se je sestra maksimalno trudila, da me nasmeji in da mi ne bi bilo nelagodno. Nato smo zvečer punce, ki smo čakale na poseg, v čakalnici »čvekale« in delile svoje izkušnje ter težave z zanositvijo,.. Večer je hitro minil in komaj sem čakala jutro, da se vse skupaj prične in da bo čimprej za mano.
Ko so zjutraj prišli pome in me peljali proti operacijski sobi, sem jokala. Čeprav sem vedela, da gre za nezahteven poseg, me je bilo neizmerno strah. Prva narkoza, prvi poseg in moja občutljivost, so bili popolna kombinacija, da so solze tekle v potokih. Anesteziologinja mi je opisala sam potek in že sem ležala na operacijski mizi. Spomnim se samo velikih luči, polne sobe osebja in maske, ki me je hitro popeljala v »spanje«. Poseg je trajal cca. 45 minut. Naredili so mi rez v popku in nad sramno kostjo ter trebušno votlino napolnili z CO2. S kamero so nato pregledali notranjost.
Zbudila sem se na intenzivnem oddelku. Sestra me je pospremila do wc-ja in mi pomagala, saj sem bila zelo nemočna. Še sedaj se nasmejimo temu, da sem po tem, ko sem prišla v sobo in se komaj prebudila, klicala Mitja, starše, prijatelja in jim na veliko razlagala o posegu in kaj so mi takoj, ko sem odprla oči, povedali. Da je z jajcevodi in jajčniki vse okej, da niso našli nobene pregrade, le majhen miom, ki so ga odstranili. Ker sem bila zelo utrujena, sem dalje zaspala. Ko sem se ponovno zbudila, mi je zdravnica še enkrat povedala vse, saj je predvidevala, da si prvič nisem ničesar zapomnila. Po tem ponovno kličem Mitja, ki mi pove, da sem mu že vse povedala pred dvema urama, prav tako ostalim. No, ko sem pogledala zadnje klice, sem videla, da je res, a o tem nisem imela pojma!
Naslednje jutro so me premestili iz intenzivnega oddelka v sobo in čez nekaj ur sem lahko odšla domov. Dobila sem protibolečinske tablete in priporočali so mi, da dva tedna počivam. Nekaj dni so me bolela ramena, zaradi plina, sicer sem pa se hitro dobro počutila. Z ginekologinjo, sva se dogovorili, da se vidiva ponovno čez pol leta, saj je bila možnost, da naravno zanosim. Žal tudi v tem obdobju nisem, zato se je »končalo« z ( k sreči uspešno ) zunajtelesno oploditvijo.
twinsmama.si 