Tisti, ki nas redno spremljate, veste, da od mojega poroda dalje, živimo pri mojih starših. Načrt je bil, da bomo tam le prve mesece, a je padel v vodo. Tako še vedno “vztrajamo” skupaj. Čeprav pridejo dnevi, ko se “zrukamo”, nasplošno kar dobro funkcioniramo. Dejstvo je, da smo vsi težki karakterji in da ima vsak svoj prav. Ni vedno lahko. Mama in ata sta bila že sedem let sama. Pri 19-ih letih sem se namreč preselila k Mitju. Na začetku jima je bilo težko, a sta se kmalu navadila na mir in da je spet napočil čas, ki ga bosta (več) preživela le en z drugim.
Sedaj pa se je njun dom spremenil v mini zabaviščni park, atejev pisarniški kotiček pa se je naenkrat znašel na balkonu, skupaj z njim. Moj ata je zaradi prihoda pikic celo nehal kaditi v stanovanju. Mamine večerne ure za likalnikom so se podvojile, prav tako je konec mira pred televizorjem. Včasih bi najraje nastavila kamero, ker je naša familija res total “vtrgana”. Tisti, ki pridejo k nam, napogosteje mislijo, da smo tik pred tem, da se bomo pobili. In če kdo komu reče “Zakaj pa se dereš?”, dobi odgovor: “Ki se kdo dere?”.
V tej situaciji pa se je nekoliko izgubil pomen naše družine, družine, ki jo sestavljata pikici, midva z Mitjem in naša kosmatinka Jana. Ne moja starša, ne mi, nimamo trenutkov zase. Tokrat smo prvič več kot tri dni sami. Tokrat sva prvič 24/7 ata in mama. In imeli smo se priložnost “spoznati” na drugačen način. Vesela sem, da je tako. Moj mož se je izkazal kot že dolgo ne. Vidi se, da je po dolgem času spočit in ne tako pod stresom. A kaj, ko bo že jutri naše “pravljice” konec. ❤
* Zakaj smo še vedno pri starših pa v enem izmed prihajajočih blogov.
twinsmama.si 