Ne, ni obupala ( Živa ), niti ni za nami grozljiva noč ( kak za koga – jaz to rečem v primerjavi z prejšnjimi ).. Danes je prišlo do “izpada” njenega jutranjega dnevnika, saj se slabo počuti.
Sicer smo včeraj, preživele lep, umirjen dan, zalit z veliko smeha. Priznam, da si nisem niti najmanj mislila, da zna biti tako duhovita več kot uro, dve, kot sem jo vajena iz pisarne, ampak praktično cel dan. Tako da so solze smeha dnevno na sporedu. Timea in Minea sta se je že navadili in pridejo tudi trenutki, ko prideta do nje, da bi ju vzela v naročje.
Če je ne bi poznala, bi zagotovo rekla, da ima ogromno izkušenj z otroci, pa vem, da temu ni tako. Hitro “dojema” in dobro opazuje. In celo do takšne stopnje smo prišli, da me preverja tak kot ponavadi jaz mojega Mitja. V stilu: “Si vzela ninico? Si vzela za pit? Si pripravila vodo.” Neverjetno! Praktično si je v 4 dneh zapomnila potek našega dneva in se brez težav vključila.
Včeraj zvečer sem imela “kratki stik”. Ni enostavno dva radovedneža dati spat. Nikakor! Dve noči prej sem ju brez problema uspavala v vozičku, a seveda ne želim, da se tega navadita. Pa tako dobro nam je že šlo in ponovno se v trenutku vse spremeni. Nahranila sem ju, dala v posteljico, vklopila uspavanko.. ko sem stopila iz šotora pa jok. Pustila sem. Minuto, dve… in spet ponovila. Jima razložila, da je večer, da moremo spati, da bomo zjutraj spočite in se lahko igrale. Ponavljala sem pol ure. Ne morem. Postala sem živčna. Ne morem ju puščati jokati, pa čeprav sem vedela, da me izsiljujeta in da bom “padla” če ju ponovno vzamem ven. A točno to se je zgodilo. Enostavno nisem mogla več poslušati joka. Seveda se jima je takoj narisal nasmeh na obraz, jaz pa sem se počutila kot največja neumnica. Po skoraj uri, ko je bilo že več kot deset zvečer, sva ju znova položili v posteljo. Še bolj utrujeni. Spet jok. A tokrat uspešno. Pomagali so Živini nohti in pa najverjetneje to, da je bila mirnejša.
No, to je danes to z moje strani… Sedaj pa držite pesti, da bo Živa kmalu kot nova in da bomo lahko nadaljevali z našo dogodivščino.
Tea