Ves teden ste lahko prebirali Živin blog o tem kako vidi naše dneve skozi njene oči. Njen zadnji blog boste lahko prebrali danes zvečer. Tokrat pa bo situacija obratna – kako sem jo videla jaz. Prva stvar, ki jo morem priznati je ta, da me je skrbelo. Zakaj? Ker vem, da nima veliko izkušenj z otroci in da ne pade “glih” dol, ko jih vidi. Skrbelo me je tudi, da se ne bo počutila prijetno, ipak sedem dni, 24 ur na dan biti z dvema zelo živahnima punčkama in mano, ni ravno mačji kašelj. Še za izkušene. Ampak to je bilo eno izmed napačnih predvidevanj. Zelo sem se motila. Spoznala sem jo v popolnoma drugačni luči. Seveda morem priznati tudi, da ta blog v primeru razočaranja ne bi nastal.
Že drugi dan je bila čisto “not”. Izgledalo je kot da se je čisto prepustila novi izkušnji. Najbolj pri vsem mi je všeč, da je imela voljo. Voljo do tega, da ju nahrani, previje, preobleče, se z njima igra in mi jih pomaga uspavati. Redko sem ji kaj rekla, večinoma me je z dejanji že prehitela. Tako je tretji dan že postregla z vprašanji: si vzela vodo? Si vzela za jest? Maš to…maš ono? Niso bili potrebni dogovori, ves dan se je spontano dogajal, vsaka je sama prevzela del obveznosti. In prav dobro sva furali! Celo vstala se je za kakšno dudo ponoči, kar sploh nisem pričakovala. Največji izziv nam je bil večerno uspavanje. Ko sta zaspali sva si prav oddahnili.
Dnevna počitka malih sva v večini izkoristili za “avtobus”. Tako se je imenoval najin počitek. Pa tudi sicer, ko je katera želela malo raztegniti noge, sva rekli “grem na avtobus”. Največ je bilo “mestnih” avtobusov (kratek počitek), našlo pa se je tudi nekaj medkrajevnih. Spanje malih sva vedno izkoristili za debate ob katerih sva se nasmejali do solz. Nisem si mislila, da zna biti tako duhovita in tako odtrgana. Jezik pa ma jezik. Veliko sva tudi prekartali in stavljali. Tako sem prvi dan kartanja izgubila stavo za lignje in koktejl. Noro! Ampak drugi dan sem se tako izboljšala, da sedaj čakam, da še Živa izpolni nekaj stav. Timea in Minea sta se veliko igrali, tako da sva lahko v miru pile kavo in kartali. Edino, ko sta videli hrano – takrat je bilo “gotovo”.
Naša tedenska dogodivščina se je zaključila z vožnjo domov. Ta je bila rekordna, trajala je pet ur. Vedno izberem drugi mejni prehod kot moja starša. Tokrat sem si mislila: ajd, da probam na Buzet, da vidim, če res ne bo gužve. Naenkrat sva se vozili med samimi drevesi, polji, reko… nič od tega kar naj ni videli po pravi poti. Normalno! Ni bila prava! Malo sem zalutala ker zakaj si nebi zakomplicirala, če imam možnost? Stali sva petkrat. Prvič da male malicajo, drugič na bencinski postaji, da spijeva kavo, tretjič že nekaj kilometrov naprej, ker sem na prejšnji pumpi pozabila tankat! Biser! Itak nisva mogli preko Trojan, krofi so ipak krofi. Zadnji postanek je bil blizu Maribora, ko sem mogla na WC, ko pa ssm na počivališču odprla vrata stranišča, mi je obrnilo želodec. Sem se raje kar obrnila ….
Ko smo prispele na cilj, jo je prišel iskati fant. In rekla sem mu, da je pripravljena za poroko in otroka. Pa da vidimo! Z Živo pa se še v tem tednu dobiva na čevapih, da izpolni stavo in da vrževa karte, da ne pozabim spet kako se igrajo.
Hvala Živa še enkrat, da si se z nami odpravila na morje, mi tako s pomočjo omogočila, da sem z otroci še dlje med borovci, ki upam, da bodo pripomogli, ko se vrtec začne. Vesela sem, da sva se tako razumeli in upam, da še kdaj ponoviva. Ne bom jezna, če z kakšnim otrokom več ( tvojim seveda ).
To je z moje strani to. Jutri je nov dan, dan pred prvim rojstnim dnem mojih pikic.
Se beremo!
twinsmama.si 