No pa dopust tudi uradno za nami. Zadnji dan, torej v soboto, smo se zbudile okoli osmih in Tea je naredila plan na startamo na pot okoli nekje med deseto in enajsto uro, saj imata Minea in Timea takrat ponavadi prvi počitek. In res, po hitremu zajtrku in kavi ter seveda finišu pri pospravljanju smo se na pot podale ob pol enajstih.
Punci sta bili izredno dobro razpoloženi, a ni minilo niti 20 minut vožnje, pa sta že zaspali. Očitno ju je dopust utrudil, saj sta mirno oddremali uro in pol. Ko sta se zbudili smo bili ravno na meji – ja do tja je trajalo malce dlje kot običajno, saj smo malce »zalutale«, ko smo se želele izogniti mejnemu prehodu Dragonja.
Kakorkoli, uspelo nam je in na meji nekega izjemno dolgega čakanja ni bilo, v Slovenijo smo prišle v Sočergi. Na prvem možnem parkirišču smo se ustavile, saj je bil čas za malico malih dveh. S Teo sva si želeli privoščiti še kavo, a kaj, ko je bila kavarno preko ceste, do tja pa se nam ni dalo prebijati sredi gneče, niti ni bilo dovoljeno prečkati ceste. Po tem, ko sta mali skoraj že pojedli do konca pa Tea ugotovi da smo dva metra od vhoda v Mercator, hahaha – kot da sva blondinki. Na hitro je skočila, kot mi je povedal kasneje, v najmanjši Mercator kar je možno in nama privoščila sladoled.
Vsi srečni smo lahko nadaljevali pot proti Mariboru. Mali sta bili izjemno pridni in sta opazovali okolico skozi okno. Tu pa tam sem ju morala malo animirati s kakšno igračo ali igro. Po še kakšni uri smo se ustavili, da sta se tudi Minea in Timea malce odpočili od svojih sedežev v avtu. Zelenica bencinske črpalke je bila odlična rešitev in na pot smo se ste vrnile boljše volje, nama s Teo je pomagala je kava.
Tea je bila prepričana, da mali dvakrat ne bosta zaspali, saj da nista še nikoli. A se je motila. O, saj res, ob tem se spomnim na začetek dneva, ko smo bile še v kampu. Da se pohvalim – Tei sem rekla: »Pazi Minea je pobegnila v prikolico.« Pa me Tea pogleda in reče: »Ne stara to je Timea.« Ko dobro pogleda, pa ugotovi, da sem imela jaz prav. Zdelo se mi je prav fino in zabavno da sem si ju v enem tednu tako dobro zapomnila in da se tudi Tea na hitro lahko zmoti.
Torej, pikici sta zaspali še enkrat, prespali tudi tankanje, ker je to Tea pozabila opraviti prej, smo stale še na Lukovici. Po petih urah smo prispele v Maribor, nekje zadnje pol ure pa sem se morala kar precej truditi, da sem Mineo in Timeo zabavala, da nista jokali. Razumljivo je, bili sta že res utrujeni od dolge vožnje. Doma so ju pričakali babi in dedi, ter psički, tako da se jima je obraz takoj razlezel v nasmešek.
Očitno sem bila dobra varuška, tako da Tea, ko boš potrebovala kakšen dan odmora veš kam se obrniti. Moram ti samo reči »svaka čast« dobro ju »hendlaš«, in sicer kljub pomanjkanju spanca. To bi mene iskreno ubijalo, ne vem kako bi lahko funkcionirala, kot to počneš ti. Zato naj moj zadnji blog zaključim z globokim poklonom vsem mamicam, nasploh pa tistim, ki imajo doma dvojčke ali celo trojčke.
Živa
twinsmama.si 