Nosečnost · Rojstvo

Moj dan pred porodom: nisem si mislila, kaj me čez nekaj ur čaka

Dan pred porodom je bil peklensko vroč, Mitja mi je prinesel ventilator, da je bilo vsaj odstotek bolje. Tiste, ki ste dale to čez ( biti noseč poleti ) veste o čem govorim. Pomagal je še samo tuš, pa čeprav sem po tušu spet zašvicala, ko sem se mogla obleči. Večino dneva sem poležavala in se trudila posneti brcike mojih pikic. Vso nosečnost jih nisem močno občutila, zato sem imela vedno pri roki Angelsound s katerim lahko poslušaš otrokov utrip srca.

Že jutro se je začelo s snemanjem ctgja, pa ponovno popoldan… snemali so mi ga kar v sobi, saj sem se lahko najbolje namestila in se bolj potrudila čim manj premikati, da ne izgubimo kakšnega utripa. Ko mi ga je sestra prišla izklopiti je nekoliko v šali, nekoliko zares, rekla: “Danes ne ven hoditi. Vročina in polna luna nista dobra kombinacija.” Jaz sem se ji samo nasmejala, saj si niti mislila nisem, kaj me čez nekaj ur čaka. V skupino mojih sonosečk sem še v hecu napisala, naj bodo previdne, da ne bo polna luna katere privedla v porodno sobo.

Nekaj ur kasneje se odpravim na stranišče. Še prav se nisem vsedla, pa začutim kot da bi mi nekaj teklo. Neha. Polulam se in se vrnem do postelje, tam pa se ponovi, tokrat tako, da je bilo naenkrat na tleh veliko vode. Stopim na hodnik in se začnem dreti: sestra, voda mi je odtekla. Ne niti približno ni bilo tako kot v filmih. Pred tem sem razmišljala, če bom vedela, ko bo enkrat tako daleč. Veš! Ne rabiš nobenih opisov, enostavno veš, da je to to. Čez minutko je že naproti meni tekel medicinski brat z vozičkom. Morala sem se vleči, da so pregledali kakšne barve voda mi odteka. Nato me je skupaj s sestro posedel na voziček in peljal do ambulante.Mitja je bil med tem pri mojih starših doma. Poslala sem mu SMS naj čimprej pride, saj bom rodila. V ambulanti je dežurna ginekologinja pogledala ali sem že odprta. Nisem bila, zato se je odločila, da grem v porodno sobo, kjer mi bodo poskusili zaustaviti porod.

Zdelo se mi je, da ni minilo niti pet minut, ko je bil ob meni Mitja pripravljen na “akcijo”. 🙂 v tisti vijolični zaščitni obleki je kar žarel. Pripravili so me in Mitju dejali, da danes ne bo še nič, naj gre domov in se spočije ter vrne zjutraj. Bilo mi je hudo. V tisti ogromni, temni sobi, sem se neprijetno počutila. Ozka in zame prekratka postelja je bila vse prej kot udobna. Povrhu vsega, se nisem smela premikati, da ne bi premaknila CTG-ja. CTG je kazal blage popadke, ki jih skorajda nisem zaznala. Od vse nervoze mi je bilo slabo, zato sem parkrat bruhala, tudi lulat nisem mogla, zato so mi že ponoči naredili klistir in za pol ure odklopili iz CTG-ja, da sem se lahko malo razgibala.

Velika ura nasproti moje postelje je bila moje največje upanje. Odštevala sem in komaj čakala jutro…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s