Sploh ne vem kako začeti.. žalostna sem. Njun rojstni dan je bil eden izmed težjih dni v prvem letu njunega življenja. Vse se je pričelo že ponoči. Timea je začela močno jokati, nikakor je nisem mogla potolažiti, nato je zaspala na meni. Za pol urce, nato se je vse ponovilo in trajalo vso noč. Ni želela ne piti, ne jesti, niti dude ni sprejela.
Samo upala sem, da bo jutro boljše saj je vendar njun prvi rojstni dan. Predstavljala sem si, da ga bomo preživeli zunaj, na vrtu, na sprehodu in sladoledu. Posebnega praznovanja nisem planirala, saj imamo zabavo v soboto. Zjutraj sta pozajtrkovali, se igrali, prišli sta babici, teta in botra. Skupaj smo poslušale radio in rojstnodnevne čestitke, ki so me spravile v jok. Nato pa je šlo vse skupaj samo še navdzol. Nerazpoloženje in jok, Timei ni ugajalo nič, skozi je želela biti na rokah, pa čeprav moraš sicer imeti srečo, da je v naročju. Tudi Minea ni bila prave volje. Kje so moje dobrovoljne punčke, ki me že zjutraj nasmejita? Ves dan je njuno razpoloženje nihalo, iz smeha v jok, krokodilje solze, pa spet v igro… Tako smo dan preživeli doma. Boter in botra sta prinesla torto, da smo se malo posladkali.
In jaz? Bila sem grozna. Ko pišem to imam občutek, da sem jima uničila rojstni dan. Bila sem nervozna, nič mi ni bilo prav, enostavno si nisem mogla pomagati. Vem, da imam veliko srečo, da sta večina svojega prvega leta preživeli v smehu, k sreči bili samo enkrat bolani, a najmanj kaj sem si želela je, da se tako počutita za svoj rojstni dan. Še zdaj ne vem kaj jima je, oz. predvsem Timei, saj sumim, da je Mineino razpoloženje drugačno predvsem zaradi sestrice. In tako lahko spet krivim zobke?! No bilokaj pač je, upam, da bo kmalu mimo in da bosta do sobote spet stari Timea in Minea.
twinsmama.si 