Vedno najdemo kakšen razlog, da praznujemo. V ponedeljek smo praznovali Tjašin rojstni dan. In kako je to izgledalo? Ko se je Tjaša odpravila dan prej spati sva z Markom izkoristila trenutek in napihnila nekaj balonov. Ob polnoči sem jo mislila presenetiti s sladico in svečkami, gledala sem na uro, kazala je 23.48, pa sem mislila počakam še teh 12 minut. In kaj se je zgodilo? Zaspala sem. Voščila sem ji uro kasneje, ko mi je prišla pomagati, ko sta malidve jokali. No čez dan je dobila nešteto tortic: od takih iz poli klobas, krofa, lubenice, pudinga,.. imeli smo se luštno.
Danes, 8.8., pa praznujemo tretjo obletnico njune poroke in se z veseljem spominjamo kako je bilo. Ena zanimiva prigoda je zagotovo ta, da sva se večer pred poroko pogovarjali kako sploh misli priti do paviljona kjer se bosta poročila in je kar nekaj minutk oddaljen od hotela. In ona mi odgovori: “Ja kak to misliš? Peš!”. Ob desetih zvečer sem klicala dekoraterja, naj pripravi dekoracijo še za avtomobil in Mitja, da naj zjutraj obvezno pelje avtomobil v avtopralnico. “Stara moja ne moreš peš na svojo poroko!”
Druga stvar, kateri se lahko danes smejimo so prstani. Jaz in Mitja sva poročni priči Tjaši in Marku. Ko nas Markov brat pripelje do paviljona, jaz lepo izstopim in korakam pred nevesto, ko pa pridem do matičarke pa me ta vpraša: “Kje imate prstane?” O moj bog! Pozabila sem jih v prtljažniku avtomobila, ki je v tem trenutku odpeljal. Tekla sem koliko me je moč, da sem ga dohitela in prišla do prstanov. Joj ti prstani, prava dogodivščina z njimi je bila tudi na najini poroki, a o tem več čez nekaj dni.
Nekaj utrinkov iz poroke Tjaše in Marka:
FOTO: fotografiraj.se
twinsmama.si 