naš vsakdan

Prišli smo z otrokoma in bili nezaželjeni

Dopust preživljamo drugače kot leta prej. Nekoč smo vsak dan odšli na izlet kam drugam: enkrat v Pulo, drugič v Medulin, tretjič na Kamenjak. Nikoli nismo izpustili Rovinja, ki je od našega kampa oddaljen približno pol ure. Tja sem šla prvič ( če me spomin ne vara ) z Mitjem v eno ogromno diskoteko, ki sploh ne vem, če danes še obstaja. Med drugim sva večerjala tudi v eni izmed restavracij ob obali – bistro Ancora. Tako rekoč na skali ob morju. Ambient naju je očaral, zato sva naslednje leto tja peljala tudi Tjašo in Marka. Tjaša si je letos zelo želela, da se vrnemo tja.

20180809_173405.jpg

Pa smo šli… izlet se je začel z mojim godrnjanjem – glavobol in vročina, ki je ne prenašam najbolje. priznam, da tako težko mi zaradi vročine še ni bilo. Ko smo prispeli smo najprej posedeli ob morju na kavici v senci. Ker je bilo pozno popoldne je postalo znosnejše, zato smo se odpravili naprej. Po kratkem sprehodu po mestu, smo se odločili iti na “naš” plac.

20180809_164207

Seveda pa sedaj nismo le štirje, z nami sta tudi Timea in Minea in njun voziček, ki ni ravno mali. Najprej sem šla vprašati, če imajo prosto in če imajo otroške stolčke ( v njih sedita veliko bolj mirno kot v vozičku) . Natakar mi odgovori, da imajo prosto, stolčkov pa nimajo, lahko pa gremo naprej z vozičkom. Ko je izza ovinka Mitja pripeljal voziček pa presenečenje: ooo, kar dve sta! Svetoval nam je, naj gremo eno gostilno naprej, kjer je velika terasa do katere bomo imeli lažji dostop. Tam je bilo večina miz zasedenih, proste pa so bile na čistem soncu. Zato smo se vrnili v prejšnjo gostilno. Ker voziček ni šel čez vrata, smo ga morali zložiti, da smo ga spravili na teraso, ki je bila popolnoma prazna.

20180809_172304

Tam nas je pričakal drug natakar, ki nam je dejal, da bo čez pol ure vsa terasa v soncu. Bila je ura okoli pol sedmih zvečer. Malo smo se čudno pogledali saj je bila po celotni dolžini streha. Rekli smo mu, da nič hudega, saj se ne bomo dolgo zadržali. Ko je Mitja razstavil voziček pa je odvrnil, da tako ne bo šlo. Rekli smo mu, da se bomo vsedli k zadnji mizi na terasi, da ne bomo motili, če bo kdo prišel. Ponovno je začel ponavljati, da bo sonce nato pa dodal, da bo voziček motil goste. Halo! Na popolnoma prazni terasi, čisto na koncu?! Takrat sem ugotovila, da si nas enostavno ne želijo. Zato sem rekla, da gremo drugam, kjer bomo zaželjeni. Ko smo šli iz gostilne smo samo rekli: “Ko smo prihajali brez otrok smo bili več kot dobrodošli.” Odgovora ni bilo.

20180809_180314

Šli smo v drugo restavracijo, kjer so nas super sprejeli, pomagali umakniti stvari, da smo lahko prišli do mize z vozičkom, nam prinesli stolček in hkrati komunicirali ne le z nami temveč tudi z malima, ki sta se jim veselo nasmihali in jima v svojem “jeziku” odgovarjali. Tako je bilo ves čas, ko smo bili tam ob koncu sta dobili še liziki, ki sva jih bili veseli predvsem midve s Tjašo. Tako da pohvala restavraciji Stella Di Mare – izpolnili so vsa naša pričakovanja in naslednjič se z veseljem vrnemo tja!

Pa vi? Ste kdaj naleteli na podobno situacijo?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s