Že dlje časa poslušam: “Pa zakaj ju ne postrižeš?” No, nisem ju želela, saj sta mi bili prav simpatični. Za rojstni dan jima je Živa podarila prvo striženje v frizerskem salonu njene mame – frizerski salon Živa in dogovorili sva se, da ju peljeva preden gresta v vrtec. Pravi čas, saj so jima laski začeli padati na oči. Ker je salon v Žalcu, sva se odločili, da si naredimo mini izlet. Zjutraj smo na hitro pomalicale in se napotile na pot. Tam smo se ustavile na kavi, malo pogugale in že smo bile v salonu.
Sprva nekoliko zadržani, že čez nekaj minut sta se prelevili v detektivki, ki bi preiskali vsak kotiček. “Ne omenjajmo preveč striženja in kar začnimo,” je dejala Živina mama in škarje so že letele. Prva je bila na vrsti Minea, ki je seveda takoj postala radovedna kaj se dogaja na njeni glavi, zato je frizerka predlagala, da se pomaknemo k umivalniku, odprla vodo in jima dala plastično posodo. Tako sta se zamotili, da smo bili 1,2,3 gotove, jaz pa sem seveda hitro pospravila postrižene laseke za spomin.
Sledilo je kosilo, ki mi ga je bila dolžna Živa iz časov, ko so padale stave pri Remiju. Tam sem prav študirala, kaj si morejo misliti ljudje, ko nas gledajo? V eni roki ju zibam z vozičkom, z levo roko stoje jem, vmes malo pijem,.. ko je hrana grem na vse ali nič in res se mi še ni zgodilo, da zaradi malih dveh ne bi mogla kaj pojesti ( saj vem, da tega ne bi rabila niti zapisati, ker so dokazi čisto dovolj – me kdo vzame v roke mimogrede? 🤣 ). In kam bi bil greh, da ne gremo, če smo že v Žalcu?
Jaaaa! Pivska fontana. 🙂 bilo je kratko in sladko, sedaj pa že frajerki norita z novimi frizurami naokoli. :))
twinsmama.si 