No pa smo jo tudi mi dočakali – prvo krvavo poškodbo. Pravzaprav glede na to kakšni kaskaderki sta Timea in Minea, niti ne tako hitro. Bili smo na kavi v gostilni, veselo sta se igrali, nato pa je Minei, ki se je veselo držala za mizo in norela, spodrsnilo in je z brado priletela na mizo. Začela je jokati in Mitja jo je vzel k sebi. Naenkrat vidim, da ima Mitja kri na majci, stisnilo me je v želodcu in želela sem jo čimprej prijeti in pogledati kaj je narobe. Mitja pa itak “hraber”: “Nič hudega ni. Malo ji teče kri. Ne paničari.” Okej res ni bilo ogromno krvi, ampak v tistem trenutku se mi je zdelo grozljivo..
Ko je prišla v moje naročje in ko se je umirila, sem pogledala v njena usta in videla, da si je presekala zgornjo dlesen. V tisti paniki sem Mitja stokrat vprašala, če misli, da je okej, kaj naj naredim, ali počakam kako bo ali naj grem k zdravniku.
Vstrašila sem se za njene zgornje zobke, ki so komaj pokukali na plan. Ker je kri hitro nehala teči in ker se je dalje igrala, sem se malo umirila, a me je želodec bolel še kar nekaj časa. In ja, celi dan sem bila občutljiva in ekspresno pazljiva na vsak njen korak, a to je eden izmed tistih trenutkov, ko pač ne morem iz svoje kože. Minea se dobro drži, pridno pije in je, njena rana ne zgleda nič kaj lepo, a kot kaže jo nič ne boli, zobki so celi, se ne majejo, ob dotiku z jezikom in s prstki pa je ne boli. Očitno vizualno zgleda hujše kot dejansko je.
No otvoritev je stekla, vem, da je prvič, a zadnjič zagotovo ne zadnjič, vseeno pa si iz srca želim, da bi bilo takšnih trenutkov čim manj! 🐞💕
twinsmama.si 