Waaaaaaa, kakšno olajšanje!

Ta vikend smo imele tako rekoč ženski vikend. Moji starši, Mitja in Timein in Minein boter, so se odpravili na Hrvaško, kjer imamo prikolico, saj jo je bilo potrebno pospraviti in pripraviti na zimovanje. Med tem je pri meni spala Tjaša. Ko sem se v petek odpravila iz službe, sem pobrala še Tjašo in skupaj sva odšli v vrtec po malecki. Nasmešek do ušes, a še kar sta se stiskali k vzgojiteljici. Če bi me kdo teden dni nazaj vprašal, če je to možno, bi 100 procentno odgovorila, da ne. Tudi vzgojiteljici sta povedali, da so super skupina, da so se hitro ujeli in padli v rutino. Tako sedaj Timea in Minea tam že spita in imata kosilo. Po njiju hodim med 14. in 15. uro.

Tjašin in moj mož, sta se vrnila nekoliko prej kot sva pričakovali, zato smo se lahko včeraj skupaj odpravili v Doživljajski park. In Timea in Minea sta doživeli krst: mivko. Ja, morda je to čudno, ampak jaz sem res “alergična” na mivko. Samo, ko pomislim na občutek mivke na koži, dobim kurjo kožo. Rada jo imam samo na morju v vodi, da ne hodim po kamnih. In očitno imata nekaj po meni – kar nekaj minut sta sedeli, opazovali in raztegovali prste – kot da imata moteč občutek. Nista bili videti najbolj zadovoljni. Temu sem se res od srca nasmejala.

Kot ste morda uspeli videti, sem si končno nabavila marelo! To vam morem povedat, ker to spada med moje top nakupe! Waaaaaaa, kakšno olajšanje. Sicer je njun prvotni voziček super, sem ga res zelo rada vozila, a ker smo predolgo čakali na nova kolesa, voziček pa več ni bilo možno voziti, sem šla v iskanje marele. Našla sem jo na Bolhi. Bolha je zakon! Redno kupujem tam in sem zelo zadovoljna. Pravzaprav skoraj vsako stvar, ko rabim, preverim najprej tja ali pa v kakšno Facebook skupino.

No.. moj križ končno manj trpi. Ko sem ju zjutraj vozila v vrtec je izgledalo nekako tako: eno iz sedeža na sprednji sovoznikov sedež, nato sem odpela še drugo, vzela prvo, zraven pa imela še dva nahrbtnika ali previjalno torbo z vsemi potrebnimi pripomočki. Na poti sem upala, da pri vratih srečam koga, da mi prime vrata in da ne bom rabila izvajati akrobacij, da pridem do njune igralnice.

No.. sedaj lepo zjutraj razstavim marelo, ju posadim vanjo, pripeljem vse do omarice, kjer ju slečem, preobujem in predam vzgojiteljicam. Marela pa me počaka tam, dokler se popoldan ne vrnem po njiju. In sedaj lahko rečem, da je to res 1a zadeva, mi je žal, da je nismo nabavili prej. Naš voziček za dvojčke je res ogromen in v prtljažnik je komaj šel, zato sem si sposodila kombi od atija. Tako je bilo malenkost lažje, saj sem samo dvignila ( samo – ni ravno samo, ker je težek še pa še ) voziček v prtljažnik in že smo se podale naprej.