Presenečenja. Le kdo jih ne mara? Meni je najlepše, če lahko koga presenetim. Moja glava je bila včasih polna idej. Se mi zdi, da sem skozi nekaj “čarala”, se kdaj na določene zadeve pripravljala tudi več tednov. No, sedaj, se potrudim kolikor se da, a bistveno manj. Mislim, da je moja glava tako nasičena z drugimi stvarmi, da enostavno to več ni v ospredju. So pa zato toliko intenzivnejša tista, ki mi jih pripravijo drugi.
Eno izmed takšnih, želim deliti z vami. Teden dni nazaj, ura je bila okoli 19.00, nekdo pozvoni na domofon. Jaz v mojem stilu jamram kdo zvoni ob tej uri in se sprašujem kdo za vraga se tako “vsede” na domofon, če ve, da imam dva majhna otroka. V izvidnico pošljem ateja, ko se vrne in reče: “Nekdo te išče. Ne poznam, nisem še je nikoli videl.” Odprem vrata… šok.
Maja?! Kako?! Kaj?! Maja!? Za trenutek sem ostala brez besed, solze so mi napolnile oči in kar nisem mogla verjeti. Pred vrati je stala moja prijateljica, katero je pot “odpeljala” kar 3000 kilometrov stran. Nekaj minut sem strmela v njo, njenega partnerja in hčerko, katero sem nazadnje videla, ko je štela le nekaj mesecev. Ko sem jo objela, nisem mogla verjeti, da jo resnično objemam. Še pred dnevi sva govorili o tem, kako bi bilo, če bi se lahko vsedli na kavi. Vedla je, da bo to čez nekaj dni mogoče, a je skrivnost, da se kmalu vidiva, zadržala zase. Želela me je presenetiti in uspelo ji je.
Maja je moja najboljša prijateljica iz srednje šole. Ne le moja najboljša prijateljica – moja dvojčica. Bili sva namreč tako povezani, da sva vsem “prodajali bučke” o tem, da sva sestri. Ni bilo stvari, ki je nisva imeli enake. Od oblačil, nakita, šolskih pripomočkov,… Kjer je bila ena, je bila druga. Bili sva nerazdružljivi. Do konca srednje šole. Nato so se najine poti razšle. Vsaka je šla v svojo smer, vsaka je imela svoje želje, ki se niso več ujemale. Kar nekaj mesecev se nisva slišali. Dokler ni na Facebooku objavila enosmerne karte. Takrat me je bolelo srce. Zjokala sem se. Moja Majči gre. Za vedno. Jo bom še kdaj videla? Bova še kdaj imeli priložnost popraviti kaj sva imeli? Milijon vprašanj in zavedanje, da je več ne bo tu. Bilo mi je težko. Navadila sem se njene odsotnosti, a vedno je bila del mene. Mojih najlepših spominov, ki me vežejo na srednjo šolo, spominov na “lumparije”, ljubezenske težave in še mnogo drugega.
Pred tremi leti, sva spet prišli v kontakt. Spomnim se dneva, ko sva se dogovorili za videoklic. Odpeljala sem se ob Dravo, na klop in čakala, da me pokliče. Kar nekaj časa sva jokali, se gledali in se takrat zavedali, da nič ne more izbrisati tega kaj sva imeli. Od takrat sva v rednih stikih. Vsak dan, pa makar z eno fotografijo. Sedaj veva, da najinega prijateljstva ne razdre nihče, niti teh 3000 kilometrov.
Pravo prijateljstvo je večno.
Rada te imam Majči.💜
twinsmama.si 