Tako malo je potrebno, da osrečiš otroka

Starši velikokrat gledamo, da bi naš otrok imel čim več. Da le ne bi bil za kaj prikrajšan. A pogosto so to naše želje, ne pa želje naših otrok.

Preden sta se rodili Timea in Minea sem zganjala celi cirkus, da morata imeti gugalnika, ker brez tega pa reees ne bomo preživeli. No, na koncu sem ju skoraj nerabljena prodala. Kar se tiče hranjenja – res nujno sem potrebovala žličke, ki se obarvajo in tako vidiš ali je hrana prevroča ali ne. Ja, bilo je življenjskega pomena. Napaka. Še eden bedast nakup. Itak ne glede na to kako se je obarvala žlička, sem sama poskusila hrano. Aja, pa nujen je bil nakup tiste dudice, v katero vstaviš hrano in otrok s cuzanjem okuša. Mogoče bomo to kdaj uporabili, ko se bosta igrali s svojimi punčkami?

In kako je dejansko? Seveda potrebujeta nove igrače, ker sta prejšnje že prerastli, pa knjige, pa kocke, pa pliškote… Ja, res, brez tega ne bi šlo. Če verjameš. Najraje imata igro ukradi daljinec in ga skrij, onesposobi telefon dediju, obmetavanje z copati, skači po kavču, vrži s polic konzerve in se veselo sprehajaj s pasuljem v roki, sprazni babičino torbico, vrata – bolj se guncajo bolj je fino, polij mami kavo, preštej pasje brikete in se splahni v Belkini vodi, raztrgaj časopis, odvij rolico papirja, uniči žaluzije, sesalec ima ful fajn gumbe, koš za perilo je zaklad poln biserov, čevlje raznosi po celem stanovanju, kar ima sestra v roki pa je itak vedno najboljša stvar tisti trenutek, no dokler ne pride v “tvoje” roke. Potem več ni zanimivo. Prihaja tudi do pretepov, krokodiljih solz in še bi lahko naštevala.

Ja, tako “malo” je potrebno, da osrečiš otroka. In najbolje, da namesto novih igrač v prihodnje polnimo šparavček za obnovo babičinega in dedijevega stanovanja, ko se odselimo.🤪