naš vsakdan

“Zalomilo” se je

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zgodilo. Večkrat sem bila v fazi, ko sem imela občutek, da bom pregorela, da sem šla čez vse svoje meje. Morda sem vedno stopila en korak nazaj in kmalu bila spet bolje. Tokrat pa se je “zalomilo”. Telo je imelo dovolj.

V nedeljo smo bili na krstu. Nisem bila prava, čudno me je bolela glava in vsakič, ko sem se sklonila k Timei in Minei, je bil občutek še močnejši. Boleč križ in občutek nemoči v nogah. Mitju sem rekla, da peljeva otroke domov spat in da bom tudi sama malo legla. V 15 mesecih lahko na prste ene roke preštejem kolikokrat sem se odločila za počitek. Vedno je bilo nekaj bolj pomembno. Delo, ki sem vedela, da se ne bo rešilo samo od sebe oz. da bom ga avtomatsko prepustila mami, ki ima itak preveč vsega, pa še pri malih mi ogromno pomaga. Raje sem stisnila zobe in pozabila na želje po lenarjenju. Tokrat kljub temu, da sem si želela stisniti zobe, tega nisem zmogla.

Kolikokrat zvečer ležem v posteljo, ko še z zadnjimi atomi moči jamram sama sebi, pogledam na uro in si samo želim spati. Do jutra. Pa se tudi na tej točki kmalu zalomi. Potem se spomnim, da nisem edina. Da imam vsaj pomoč takorekoč skoraj kadarkoli jo želim. Starše, prijatelje…pa partnerja. Nekatere so same. Nekatere nimajo priložnosti dati otroka za urco, dve v varstvo. Jaz jo imam, k sreči. Priznam, da si ne predstavljam, da te bonitete ne bi imela. To mi v danem trenutku pomeni več kot zadetek na lotu.

V nedeljo popoldan sem čisto obležala. Občutek gorečega telesa in boleče glave. Komaj sem hodila do stranišča. Počutila sem se popolnoma brez moči. Hvala bogu, sta med tem Mitja in mama animirala male in mi ni bilo potrebno razmišljati, da morem poskrbeti za njiju. A koliko jih je prisiljenih v to. Funkcije mama pač ne moreš dati za dan, dva v mirovanje, da prideš k sebi. Ko sem pomislila kako bi šla sama čez to? No…res mi ni jasno in moj poklon mamicam, ki ste primorane biti same in brez pomoči.

Za mano je že kar nekaj ur ležanja. Sem veliko boljše, a še zdaleč ne “taprava”. Kot kaže bosta čaj in postelja še malo moja najboljša prijatelja.

💞 Kmalu se vam javim s “poročilom” o Timei in Minei, ki sta pravi navihanki. Saj verjetno videoposnetki, ki jih objavim, povedo vse? 👨‍👩‍👧💞

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s