Seveda se je naše življenje po izteku porodniške, vrnitvi v vrtec in v službo, spet nekoliko spremenilo. Končno se navadiš nekega tempa in ponovno so potrebna nova prilagajanja, nove obveznosti, nov ritem. In ja, mislim, da smo ga po dobrem mesecu začeli loviti. S tem je seveda prišlo tudi pomanjkanje časa za blog, a kljub temu se trudim, da vam prikažem kakšen delček našega vsakdana.
Timea in Minea sta deklici brez obstanka. Energije imata še in še. To je slišati tudi v vrtcu. Izjemno radi plešeta. Posebej Minea, ki je pred nekaj dnevi začela plesati celo v cerkvi, med tem, ko smo na glas molili. Iz srca smo se ji nasmejali. V glavnem skoraj ves dan je prisotna glasba – v vrtcu, avtomobilu, doma, glasba ju tudi uspava. Trenutno med njima ni vidne tiste sestrske ljubezni kot pred kratkim. Ni “moja moja”, ni daj sestri lubčka, boža sestro… trenutno sta v obdobju, ko ena drugi pokažeta kremplje, a kljub temu se kar precej časa igrata skupaj.
Zanimivo je videti, kako se iz dneva v dan spreminjata, učita in včasih me kaj tako preseneti, da sploh ne morem verjeti, da sta že tako veliki. Še vedno se nasmejim, ko mi katera prikoraka v kuhinjo, ali pa celo na stranišče. Ker se v istem trenutku spomnim kako sta pred nekaj meseci “šele” pasli kravice, sedaj pa se skoraj že lovita po stanovanju. Timea je bila v hoji kar hitra, več kot mesec dni pred Mineo, a jo je sedaj Mini ujela.
Postali sta precej bolj navezani name, kar je kar naporno, saj tega nisem bila v tolikšni meri vajena. Nikoli ju nisem na veliko nosila po rokah in podobno. No sedaj je tako, da skoraj ne pomnim več, da bi skuhala kosilo praznih rok. Navadno je ena v naročju, druga pa se me drži za noge in potem se delam, da plešem, da tako animiram obe. K sreči so tiste hujše prve faze ipike in metanja na tla mimo. Smo pa prišli k novi stopnji. Bruhanje. Kadar katero skregam, da česa ne sme in po možnosti to še ponovim, ona pa pade v jok, se zgodi, da začne bruhati. Grozno. Potem se ustrašim, jo takoj vzamem v roke in preidem iz faze v ne sme v “moja moja samo, da se mi ne zadaviš”. In kako naj ju potem naučim, česa ne smeta? Če me znata tako oviti okoli prsta?
Hvala za vse nasvete, a ne pozabite, da nisem ena tipičnih ljubečih mam in enostavno nasveti iz knjig o otrocih pač niso zame. Jaz rabim “kmečke” nasvete iz vsakdana. Tako da.. se priporočam.
twinsmama.si 