naš vsakdan

Skoraj vsak dan začnem v prekršku

Jutro je. Zbudim moji pikici, ju oblečem in peljem v vrtec. Tu se je danes nekoliko “zalomilo”. Dobila sem “šopek rož”. Naj najprej povem, da se zavedam mojega prekrška. Ampak dajte no, zakaj bi vedno pisali in brali o stvareh, ki so pravilne. Pač “grešim”, j**i ga! In to v tem primeru precej pogosto!

Ko sem vpisovala Timeo in Mineo v vrtec, o nekaterih stvareh nisem razmišljala. Ena izmed takih stvari je zagotovo parking. Potem pa vidiš, da je to še kako pomembno. Vrtec, ki ga obiskujeta je v blokovskem naselju. Mislim, da je parkirnih mest premalo že za stanovalce same, kaj šele za starše, ki pripeljemo otroke v vrtec. Vzdolž enosmerne ulice so sicer dodatna parkirna mesta, ki so super, a po mojem prej dobiš na lotu kot parking.

In tako skoraj vsako jutro začnem dan v prekršku. Avtomobil parkiram na koncu, kjer je prostor, čeprav ni mišljen za parking, ali pa zaparkiram prva dva parkirana avtomobila. Zakaj? Ker sem polna adrenalina in mi je to res super, da čakam, da me kdo napade ali pokliče redarje. Verjetno. Timeo in Mineo vozim sama v vrtec ( občasno njun ati ), ko sparkiram moram odpreti obojna zadnja vrata, kar je verjetno jasno, da v navadnem “parking boxu” tega ne moreš storiti, da ju lahko vzamem v naročje ( najprej eno in nato s to v naročje vzamem še drugo ) in se podam po stopnicah, čez štiri vrata do njune garderobe tik pred igralnico. Moji punci sta že veliki, super napredujeta, a nikakor nismo tako daleč, da bi lahko jutranji del potekal kako drugače. V manj kot pet minutah sem nazaj, ker saj veste mamice dvojčkov, kako se zverziraš. Ravno danes mi je ena mamica dejala: “Pa ti si zdaj dve hitreje zrihtala kot jaz eno.”

Ampak ja, razumem, da za nekoga, ki sedi v zaparkiranem avtomobilu 5 minut pomeni najmanj 45 minut. Razumem, da se mu verjetno mudi, razumem, da moje početje ni pravilno. In verjamem, da bi lahko parkirala dlje in se sprehodila z vozičkom v vrtec. No ampak tega ne počnem. V vsem tem času se je zgodilo, da me je enkrat v zaparkiranem avtomobilu čakal moški, ko pa sem se mu opravičila mi je pomahal češ “ni problema”. Hvala!

In danes mi je ena mamica zagrozila s policijo, čeprav sploh nisem zaparkirala njenega vozila. V tistem času se je ravno sprostilo eno mesto in mi je pokazala kje naj bi parkirala. Ko sem ji želela razložiti, zakaj je tako kot je. Pa mi je odvrnila, da ni važno, da nimam edina dvojčkov. Se strinjam. Verjamem, da so starši, ki pridejo raje od dlje peš in ki zjutraj gredo 20 minut prej od doma, da najdejo primerno mesto. Se strinjam, da lahko komu pijem živce na tak način, se strinjam, da je moja stvar kako se znajdem in da drugih ne zanima kako je moje življenje in kako moreš z dvojčki improvizirati. Pa tudi strinjam se draga mamica, ki priznam, da si mi zjutraj dvignila pritisk, da bi bil svet lepši, če bi ti namesto jutranjega zdiranja, ubrala kakšno drugo pot. In tako kot sem ti rekla, strinjam se, da drugič pokliči policijo, če smo ti tako v napoto in če bo zaradi tega tvoj dan lepši.

Hvala pa tistim, ki ste popolnoma nasprotje tej ženski danes. Tistim, ki me počakate, ko prihajam s polnim naročjem, da mi pridržite vrata, tistim, ki me vprašate ali potrebujem pomoč. In ja, k sreči sem na kar nekaj takih tukaj naletela. Tisti, ki razumete, da je včasih težavno že enega otroka spraviti v vrtec, kaj šele dva ali več. In upam, da bom v bodoče še naprej naletela na toliko nasmejanih mamic in atijev, kot sedaj. In na čim manj “kislih fac”, ki jim je težek že sam začetek dneva.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s