naš vsakdan

Včasih bi se vrnila v tisti čas…

Pred dnevi me je znanka vprašala, če pogrešam trenutke, ko sta bili Timea in Minea mali. In ja, so trenutki, ki jih pogrešam bolj kot sem si lahko mislila, da jih bom.

Edem izmed takih so sprehodi. Čeprav mi je bilo v hladnih dneh težko s procesom “spravi do vozička”, bi se zdaj vrnila v tisti čas. Obstala ob košarah in ju v miru gledala. Bili sta tako mirni, tako mili. Z vozičkom sem se vedno počutila še posebaj ponosno, saj sem se zavedala kakšen zaklad prevažam. Bilo je lepo. Ko pomislim, veliko bolj, kot sem se v danem trenutku zavedala. Lepo je bilo tudi posedeti s prijateljico na kakšni kavici ali pa se dobiti s preostalimi mamicami in se podati na krog po centru. Z veseljem bi vse te trenutke ponovila. Čez par let seveda. In ta del – ločevanje od košare in premik v športni del je bil zame eden težjih.

Preden rodiš poslušaš – vzami si čas za počitek, spi, ko otrok spi, vse drugo bo počakalo. Prve mesece ste super spali, veliko čez dan, ponoči pa sta jedli na tri ure, a med tem časom sta trdno spali brez težav. In ja, itak sem bila pametna, raje sem likala, kuhala ali pa brskala po Facebooku. Včasih sem si zjutraj naredila budilko, da sem si v miru skuhala kavo in pisala njun dojenčkov dnevnik. Res sem bila nora. Na kvadrat. Morda sem takrat še živela v nekem lažnem upanju, da bosta pri nekaj mesecih zagotovo prespali celo noč, pa da bo tudi popoldanski počitek dolg in da bom itak še imela možnost malo polenariti. No te misli so se hitro končale, ko sem videla kakšna je realnost. Pri dobrih 15 mesecih sicer res lepo spita popoldan, a tega ne občutim, saj to seveda počneta drugje kot doma – v vrtcu. Noči so v zadnjih dneh boljše, pa še vseeno daleč od takšnih s katerimi bi se lahko pohvalila. Kar naenkrat je bilo konec porodniške in začela se je služba. Časa za počitek pa kar ni in ni, vedno se dogaja kaj “bolj pomembnega”. No vsaj dokler se telo ne odloči, da te na drugačen način postavi na realna tla. Tako kot je mene ko sem v dveh tednih že drugič bolana in primorana ležati in počivati. Veliko lepši bi bil počitek z drugimi nameni, pa nam vsakodnevno obveznosti tega ne dopuščajo. Tako, da bi sedaj odgovorila, da pogrešam čas, ko sem imela možnost počivati, pa sem dala drugim stvarem prednost.

Pogrešam drobne, sladke stvari. Ko pridem v trgovino, mi v oči vedno pade kakšno drobčkeno oblačilce ali igrača. Potem pa si mislim – zbudi se in prestavi se malo naprej, od tega je leto dni. Saj so stvari za otroke lepe, a nič ni lepšega od tistih drobnih oblačil v velikosti 56. Noben pajac v velikosti 86 ne da tistega občutka, ko si kupoval stvari za svoji dojenčici, ki sta nosili tudi oblačila v velikosti 42.

Cartanje. Velikokrat sem slišala nacartaj se, ko so mali, potem kar hitro tega ne želijo več. No priznam, da sem se sama zavestno odločila, da ne želim otrok ves dan na rokah, da si ne želim jih uspavati v naročju, itd.. sedaj, ko sta vrtcu sta doma kar naporni, križ me nenehno boli, saj si želita ogromno časa preživeti v naročju, pri 2x cca. 12 kilogramih, pa to ni najbolj lahko. Včasih prav stisnem zobe. Cartanje pride v poštev samo kadar sta tik pred tem, da zaspita – v smislu božanja in stiskanja. Tako da ja, kdaj pogrešam svoji 6 kilogramski štručki, ki me nista med tem, ko ju imam v rokah, nabincali v trebuh, izpulili kakšen las in mi opraskali nos do krvi.

To je samo nekaj stvari, zakaj pogrešam čas, ko sta bili dojenčici. Po drugi strani pa je sedaj veliko bolj zabavno saj se nenehno dogaja – tudi takrat, ko ne bi bilo treba. 💞

Pa vi? Pogrešate trenutek, ko so bili vaši otroci še majhni dojenčki?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s