Vse se je pričelo pretekli vikend. Minea je začela kuhati, vročina je narastla preko 39, pa spet padla. Bila je brez volje, jokasta, videti je bilo, da se ne počuti dobro. V ponedeljek odpeljem Timeo v vrtec in Mineo pustim doma. Pokličem pediatrinjo in se dogovorim, da prideva na pregled v torek ob 8.00. Želela sem, da jo pregleda pred prazniki. V čakalnici je bila tako pridna, jedla je svojo najljubšo žemljico in opazovala. Pediatrinja jo je pregledala in ugotovila, da se v ušesih nekaj pripravlja. Predpisala ji je kapljice.
A naslednji dan se je stanje poslabšalo. Njeni kriki so bili strašljivi, kar med igro, hranjenjem ali cartanjem je začela kričati. Zato sem se odločila, da gremo k dežurnemu. K sreči smo bili prvi na vrsti, pediatrinja pregleda Mineo in doda, da še ni za antibiotike, predpiše še brufen in kapljice za nos. Njena pozitiva me je pomirila, saj je dejala, da misli, da nam bo uspelo brez antibiotika. Naročila je, da moramo v petek obvezno na pregled.
Včeraj sem delala, mož je ostal doma in med tem, ko sta babi in prababi pazili Timeo, odšel z Mineo na pregled. “V UKC morava na pregled, ker slabo vidi v ušesa,” mi sporoči preko telefona, jaz pa tako občutljiva kot sem, v totalni paniki misleč, da je zagotovo kaj hudega in ju je zato napotila tja. Poskusim se umiriti in nadaljevati z delom. Čez čas pa dobim sporočilo, da je dobila antibiotike, saj ima gnojno uhico. Te more jemati 10 dni. K sreči se sicer vredu počuti, sploh čez dan, ko se zvečer vse umiri pa je zgodba popolnoma drugačna. Trenutno se tako nikakvo počutim, da bolje, da končam s pisanjem.
In ja. Danes ponovno priznam. Nikoli si nisem mislila, da je tako naporno biti mama.
twinsmama.si 