Dolgčasa v naši družini ne poznamo. Dogodivščin je vedno polno, pa si včasih kakšnih ne bi želela. Minea je že 10 dni doma. Najprej se je začelo z vročino, čez nekaj dni pa je prejela prvi antibiotik zaradi vnetih ušes. Tako, da sva trenutno doma in čakava, da se pozdravi in vrne nazaj med svoje prijatelje v vrtec. Včeraj, pa se nama je pridružila še Timea. Bilo je grozno. Mislim.. jaz sem se počutila grozno. Res si nemočen, ko gre za tvojega otroka, pa ne veš kaj narediti.
Timea je prava lumpa. Iz nedelje na ponedeljek smo imeli pravo nočno akcijo. Čeprav je sprva lepo zaspala, se je ob 22.00 uri prebudila in žurka je trajala vse do nekaj čez 2.00 uro ponoči. Vstali smo nekaj pred 7.00. Malidve pač ne želita, da spim, o jutru, ko bom spočita, še sanjam. Poleg tega, je popolnoma brez strahu in v sekundi naredi kaj, zaradi česa ostaneš brez diha. Povsod jo je polno in tako je bilo tudi v torek. Letela je po stanovanju s svojim poganjalčkom in ko je želela zaviti proti otroški sobi, se je spotaknila in se udarila v glavo. Po dveh minutah joka se je pomirila in igrala dalje. Brez posebnosti. Normalno se je obnašala, norela dalje, tako da nisem zganjala panike. Vsaj na tej točki …
Ob 5.00 uri zjutraj se vse spremeni. Timea prične bruhati. Joka. Vstanem se in jo preoblečem. Spet bruha. Peno. Postanem panična. Sililo jo je na bruhanje, bila je cela rdeča, jaz pa se nisem znala umiriti. V sekundi mi je od živčnosti postalo slabo. Nato pokličem moji babici, prva je prišla čuvati Mineo dokler ni prišla druga. Midve s Timeo pa sva šli k pediatrinji, kjer so naju takoj vzeli. Pogleda jo in dobiva napotnico za Kirurgijo. In jaz kot jaz, čeprav se trudim misliti na pozitivne stvari, sem bila tokrat “gotova”, scenariji so mi leteli.
Med tem, ko čakava na vstop v UKC, pred mano 5 avtomobilov, ona začne spet bruhati. Peno. Vratarja prosim, da me spusti not in mi reče, da ne more, da bom mogla počakati in da če je nujno naj avtomobil pustim na pločniku. Seveda. Torej do našega UKC sploh ne moreš, niti, ko je sila sila. Že meni je bila, kaj šele, ko se zgodijo hujše stvari? Nakar en voznik prepozna, da nekaj ni ok in mi priskoči na pomoč. Vse avtomobile poziva, da se premaknejo nazaj, me spustijo pred sebe in v tistem prileti moški, ki mi odpre rampo. Res sem jima bila hvaležna!
Nato greva na pediatrijo, kjer nama povedo, da morva na urgenco. Tam sva k sreči hitro na vrsti. Naletiva na samo super osebje, ki se trudi Timi animirat, hkrati pa so z vsakim njenim nasmeškom umirili mene. Zdravnik jo pregleda in se odloči za slikanje glave in opazovanje. Ko je prišla Timea v prostor za slikanje se je prestrašila in doktor je dejal, da je takšne ne more slikati. Greva v opazovalnico kjer ji izmerijo pritisk in saturacijo. Ko se umiri ponovno probamo s slikanjem glave, tokrat kljub joku, kričala je tako, da sem jokala še jaz, tako da je zdravnica mogla malo miriti še mene. Čeprav se v tistem trenutku zavedaš, da ni prav, da jokaš, da boš otroka še bolj prestrašil. Si ne moreš pomagati. Srce te boli in vse bi dal, da neha jokati.
Kmalu povedo, da je vse okej in takrat se mi je odvalil kamen od srca. Vse odkar sva prispele pa se je bruhanje umirilo. Timea je bila le zelo utrujena, zato je, ko se je vse umirilo, zaspala. Nekaj časa so jo še spremljali, ker pa je bilo vse okej, so naju spustili domov in naročili naj jo dalje opazujem doma.
Vse je super, obe se dobro počutita. Sedaj pa se odpravimo na kontrolo k pediatrinji.
Pozdravček
twinsmama.si 