V danih trenutkih to jemljem preveč samoumevno

Za nami je še zadnji obisk v razvojni ambulanti, kamor smo morali hoditi zaradi prezgodnjega rojstva. Vse kontrole so bile super in mami in ati sta bila vsakič srečna do neba. Na zadnjo smo se morali naročiti, ko sta obe shodili. Zaradi zasedenosti smo morali kar nekaj časa čakati, nato pa smo določili datum in uro – 7.30. Po navadi taki čas šele grem od doma, zato nisem pričakovala, da se bo nam malo zalomilo. Ampak sedaj vidim, da 20 minut zjutraj pomeni ogromno. Prespali smo budilko in k sreči nas je mama zbudila 10 do 7. Včasih sem v istem trenutku, ko je začela budilka zvoniti bila že pokonci. Sedaj pa čedalje bolj kaže, da bom padla v tisto skupino, kjer je potrebnih minimalno pet dremežev. Jah, časi se spreminjajo. Vglavnem uspelo nam je in zamudili smo zgolj pet minut. 🙂

Ko smo vstopili v sobo, je Minea padla v taki jok, da me je šokiralo. Zakaj? Ker je ponavadi vreščala Timea, sedaj pa je bila situacija popolnoma drugačna! Timea je takoj našla zaposlitev, mi pa smo se trudili animirati Mineo. Uspelo je šele, ko je vstopila k zdravnici kjer je bila na tleh pena, na njej pa ogromen kup igrač. Takoj sta si jih prisvojili, plesali in se smejali. Ves čas sta plesali, tako, da naju je zdravnica vprašala če imamo glasbo v genih. Tudi v vrtcu baje ves čas plešeta. Pred nekaj dnevi sta se prvič primli za roke ob plesu, saj ne rabim dodati, da sem se stopila ne?

No da se vrnemo nazaj na pregled. Njune mere pri letu in štirih mesecih so: Timea je visoka 78,5 centimetrov in tehta 10,1 kilogramov, Minea pa 79 centimetrov in tehta 10,6 kilogramov. “Vi mene ne potrebujete več, bolj zdravi punčki ne bi mogli imeti. Krasni sta.” Kateri starš ne bi skoraj počil od veselja? Lepšega kot to, da je otrok zdrav ni. Čeprav morda tudi jaz v danih trenutkih to jemljem preveč samoumevno.

Nato sva ju z Mitjem že drugi dan peljala skupaj v vrtec. Namreč vse od uvajanja se to ni zgodilo. In parkrat sem mu rekla, da si želim, da bi kdaj šla oba, saj mi je zelo lepo videti starše ko pridejo skupaj. Zavedam pa se, da v današnjem tempu življenja, to ni tako enostavno. No, morem priznati, da ni enostavno niti, ko sam pripelješ dve v vrtec, sploh sedaj, ko so tako “zadekani”. Ampak prekičasto bi bilo, če bi bilo vse enostavno kajne? Vglavnem.. v vrtcu se je zgodilo nekaj, zaradi česar sva se z Mitjem le spogledala in nisva mogla verjeti. Ko sva ju slekla in ko sta na daleč videli vzgojiteljico – 1,2,3 in ni ju več bilo. Brez pa-pa, brez pogleda, stekli sta v igralnico in že so se zaprla vrata za njima.