Zarečenega kruha se največ poje

Saj veste.. zarečenega kruha se največ poje. Moji otroci ne bodo spali v najini postelji. Valda, da ne!

Odkar sta se Timea in Minea rodili sem bila mnenja, da v najini postelji ne bosta spali. To je prostor, samo za naju.  Z Mitjem tako ves dan nisva skupaj, večer preživiva skupaj z otroci, zato se mi je zdelo prav, da imava vsaj tisti del, ko skupaj leževa v posteljo in
se stisneva, zase. Jutranje cartanje v postelji je nekaj drugega. Tisto je nekaj najlepšega. No pred kratkim se je vse spremenilo..

Noči so še vedno naporne, včasih tako, da komaj čakam, da je jutro in da je še ena noč mimo. Po dolgem času sem se pričela celo malo ličiti, da zakrijem svoje neprespane oči, ki jih je sicer težko skriti. Ampak, saj bo.. ne? Enkrat.

Mitja je med tednom delovno odsoten, vrača se šele ob koncih tedna in ni potrebno posebej poudariti, da nad tem nisem pretirano navdušena, a kar je treba je treba, zato bo potrebno stisniti zobe.. In tako sem “podlegla”. Timea in Minea  že nekaj dni kraljujeta v najini postelji.

Večerno uspavanje se odvija medtem, ko sta vsaka v svoji postelji. Tam tudi brez večjih težav zaspita. Preberemo pravljico, nastavim glasbo za uspavanje,.. Po kakšni uri pa jok, kričanje. Seveda tako intenzivno, da ena zbudi drugo. Potrudim se ju potolažiti hkrati, a na dveh koncih mi to ne uspeva ravno briljantno. Božanje, prepevanje,.. včasih zaleže, včasih ne.

Tisto, ki mi je ne uspe potolažiti, najpogosteje je to Timea, vzamem v naročje. Božam, zibam,.. a ona kljub temu, da je napol v snu, kaže proti postelji. V kolikor jo želim odložiti v kinderpet odkimava z glavo, z zaprtimi očmi, in kaže proti najini postelji. Po tem, ko vidim, da drugače ne bo šlo, jo odložim k meni. Hitro se umiri, poišče svoj kotiček in zaspi. Uležem se zraven nje, poskusim zaspati, ko se vklopi alarm številka dve in prej opisana situacija se ponovi. Kje konča Minea? Seveda pri nama s Timeo. In tako kraljici zasedeta skoraj vso posteljo, se vmes približata ena drugi, se stisneta, spet drugi trenutek zlezeta vsak na svoj konec postelje. Jaz s svojimi 100 kilogrami in skoraj 180 centimetri pa dobim svoj majhen delež postelje. Vso noč se pomikam centimeter po centimeter, počutim se povsem polomljeno.. a poglejte to, pogled na to.. Je vreden vsega.

Kaj je lepšega kot ta nedolžna sestrska ljubezen? Moj križ bo potrpel, moje jamranje glede spanja bo verjetno še trajalo, a spomin na te trenutke, bo ostal vedno. ❤

*Vseeno pa seveda ne bom jezna, če bosta kmalu spet vzljubili svoji postelji.*