Mama. Res sem mama? V bistvu lahko se sliši še tako smešno, po skoraj dveh letih še vedno pride dan, ko ne dojamem, da sem dejansko mama. Da se mi je v zadnjih mesecih toliko stvari zgodilo. In ja, dejansko drži, da šele, ko sam dobiš naziv mama, občutiš čustva, ki jih prej nisi poznal.
Takrat se zaveš, zakaj je tvojo mamo tako vedno skrbelo zate, takrat ti je jasno, zakaj je kdaj potočila solzo, ko je občutila tvojo bolečino. Takrat razumeš odkod ji vsa moč, da naredi zate vse in še več, čeprav gre zato večkrat preko sebe. ❤ In moja mami je najboljša. Tudi sedaj, ko sta tukaj Timea in Minea, naredi za nas vse kar le lahko.
Ko postaneš mama, so vsa čustva še bolj intenzivna. Sreča, veselje, strah, žalost,.. vse se pomnoži. Nekoč je bilo jasno, da moram poskrbeti zase, sedaj morem poskrbeti za dve majhni nagajivi žabici, kar je včasih vse prej kot lahko. Ampak bila sem izbrana za to, da sem jima mama. Namenjeno mi je bilo to kar zmorem. Čeprav pride dan, ko bi obupala, ko bi najraje nekam zbežala, ko bi se pokrila z blazino čez glavo, ko bi se ulegla in tri ure uživala v miru. In pride noč, ko se vprašam zakaj mi je bilo to potrebno. A zjutraj vem zakaj. Ker nič ne more bolj zapolniti tvojega srca, kot ga lahko otrok.
Vem, da nisem najboljša mama, vem, da velikokrat ne dam svojega maksimuma od sebe, saj sem preveč utrujena od vseh drugih stvari, ki jih v življenju pač moreš početi. Ampak vem, da vesta, da je mami za njiju vedno tu. In vedno bo.
Rada vaju imam moji sreči. ❤
twinsmama.si 