Bi bilo že kičasto, če bi bili po dveh tednih vrtca še vedno zdravi ne? Čisto preveč. Mi pa kiča ne maramo. Šalo na stran. V soboto, ko smo bile še v termah, sem popoldan opazila, da Timea ni prava. Njene očke so bile prazne, skoraj nič se ni nasmejala, se je pa ogromno slinila, tako da sem jo morala nekajkrat preobleci. Zasledila sem ranico v dlesni pri prvih zobkih zgoraj. Mislila sem, da se je morda pičila z vilico med hranjenjem in nisem polagala pretirane pozornosti.
Zvečer, tik preden se odpravimo na večerjo Timea čudno poležava, zato ji zmerim vročino. Opa. Nekaj se dogaja. 37,6. Vročina in slinjenje – mislili smo, da gre za rast zobkov in slabo počutje. V nedeljo smo se tako po zajtrku odpravile domov. Ves dan temperatura niha, njene dlesni pa postanejo čudno rdeče barve. Zato Mitja, ki je k sreči popoldan bil v Mariboru, prosim, da gre z njo k zdravniku. Čez uro in pol, se odpravim za njima, saj me skrbi ker se ne oglasita – slaba izkušnja iz januarja, kjer to, da se nista javila, ni pomenilo nič dobrega. Ko vstopim v čakalnico, sta ravno prišla iz laboratorija. Viroza. Vnete dlesni in gingivostomatitis.
Pediatrinja je opozorila, da lahko pride do razjed v ustni votlini in da so bolečine pri tej bolezni močne. In točno to se je naslednji dan zgodilo. Začele so se pojavljati razjede na jeziku, nič kaj prijetno za videti, a to še je najmanj. Takega joka še pri Timei nisem slišala. Bolečine, krik in žalost, ko otroku ne moreš pomagati. Bolezen naj bi trajala vsaj teden ali dva.
V ponedeljek zvečer je nato zakuhala še Minea, tako da sva z Mitjem imela pestro noč. Iz dneva v dan je bilo s Timeo huje. Sploh ne more zapreti ust, pa tudi ko zaspi, se kmalu v bolečinah zbudi. Danes je četrtek, vročina je pri obeh še vedno prisotna, zaenkrat Minea nima razjed na jeziku, a opazila sem spremembe na dlesni. Vseeno upam, da ne bo v takšnem stanju kot Timea.
Sicer sem med tistimi, ki ne pušča otroka jokati, enostavno ne morem, čeprav vem, da bi kdaj morala storiti tudi to ( pri kakšnih ipičnih izpadih, ki se že pojavljajo ), a žal sem v teh dneh to storila že par krat. Enostavno nimam štirih rok, ne morem nosit obeh, potrudim se usesti na kavč in obeh dveh objeti, božati, pa s tem nista zadovoljni. Želita se nositi. Ob dopoldnevih imam pomoč moje babi, ki pa jih žal ne more nositi, tudi moja mama, ki je doma popoldan, jih po operaciji vsaj še nekaj mesecev ne sme, tako da sem na trenutke konkretno na**bala. Zato sem se danes z Mitjem dogovorila, da pride prespati domov in se jutri vrne na delo. Vsaj, da me razbremeni zvečer, najbolj pa sem tako vesela pomoči ponoči.
Zdi se mi, da čas nikamor ne mine. Sedaj, ko pišem ta blog, sem po dolgem času »prostih« rok. Ker sta se zamotili z risanko. Hvala bogu! In ja, ne me vprašati, zakaj nisem namesto, da sem natipkala ta blog, raje stegnila noge ali karkoli drugega, ker ne vem odgovora. Morda sem mogla svoja čustva zliti na »papir«. Utrujena sem za pop*zditi, komaj čakam, da bo tole za nami in da bosta moji punčki spet »naporni« od zdravja in ne od bolečin.
twinsmama.si 