Začenjamo pisati svojo zgodbo

Po skoraj dveh letih nam je uspelo – preselili smo se na svoje. Zadnje mesece nam je pri renoviranju ogromno pomagal moj ati. Cele dneve je preživel tu in delal. Brez njega verjetno še danes ne bi mogli reči ❤naš dom❤. V tem času smo imeli od mojih staršev veliko pomoči in podpore, pa tudi od moje babice, za katero sem se vprašala od kot jemlje energijo. Neštetokrat sem bila deležna vprašanja kako zdržimo in komentarjev “mi bi se pobili”. Mislim, da nam je res šlo odlično, a zadnje tedne se je napetost že čutila. Potrebnega je bilo veliko potrpljenja, tudi odrekanja. Čeprav smo se imeli fajn, ne moja stara dva, ne midva, nismo imeli zasebnosti. In vem, da smo jo vsi še kako potrebovali. 🙂

Zadnje dni je vse ekstremno hitro steklo. Dva dni sem bila prosta v službi in v tem času sem preselila skoraj vse naše stvari, napolnila omare in hladilnik, nakupila drobnarije brez katerih “se nisem mogla” preseliti. Pomagala mi je nova-stara soseda, pa tudi prijatelji so priskočili na pomoč, ko je bilo treba malo šraufati😂.

Včerajšnji dan ni bil le naporen, bil je tudi precej čustveno nabit. Kljub temu, da živimo le pet minut narazen, je steklo nekaj solzic. Jasno mi je, da tako kot smo se imeli sedaj včasih “pun kufer”, se bomo sedaj pogrešali. Jutra ne bodo več ista, prihodi domov ne, tudi večeri se bodo spremenili. Ne bom več mogla reči, daj poglej male grem na wc, in podobno..😂 mislim, da sem najtežje trenutke (v enih pogledih) uspešno prebrodila s svojimi starši. In to mi ogromno pomeni. Se pa veselim, da začenjamo pisati svojo zgodbo, da bomo končno zaživeli kot družina in upam, da uspemo vzpostaviti vezi, ki so se v zadnjih časih nekoliko razrahljale. Upam, da se bova z Mitjem spet naučila več pogovarjati in predvsem sodelovati.

Minea in Timea imata izredno majhno sobico, sem pa jima v dnevni sobi pripravila igralni kotiček. Včeraj sta ga videli prvič in bili sta navdušeni. Tudi nad novimi posteljicami – adijo kinderpeti. Zvečer je bila prava akcija. Vse jima je novo, raziskujeta, norita sem in tja. Uspavanje pa je bila še ena posebna točka. Eno uro sem vztrajala in ju vračala v posteljo, jima razlagala, da sta sedaj že tako veliki, da sta si zaslužili nove posteljice in ju prepričevala, da ostaneta v postelji😂. Ne morem se pohvaliti, da sem bila uspešna, ker je uspavanje zaključil Mitja.

Tudi Jana je dobila svoj kotiček, ki pa ga zaenkrat pridno deli s Timeo in Mineo. Se pa vidi, da je tudi ona malenkost “izgubljena” in da ji ni najbolj jasno kje smo. Verjetno pogreša tudi Belko s katero sta si ponoči delili kavč. Žal so za nami tudi težki dnevi, veliko časa smo preživeli pri veterinarju, a o tem kaj več v katerem iz prihodnjih blogov.

Ni pa selitev edina lepa stvar, ki se je zgodila ta teden. Zgodilo se je še nekaj. Se spomnite moje prijateljice Žive, ki je lani z nami šla na “dopust” in svoje misli delila z vami? Živa ni le moja sodelavka, je moja izredno dobra prijateljica in v četrtek je dobila najlepši možni naziv. Postala je mami. Dobila je hčerkico in že se veselim, da jo bom lahko pocartala, hkrati pa, da sta dobili Timea in Minea “novo družbo”.❤

Tako.. to je to z moje strani. Jutri pa si lahko v blogu preberete kako potekajo solne terapije. 🤗

Lepe praznike vam želimo. ❤